16. januar 2024

V starosti se pogosto srečujemo z obremenjujočim sindromom pomočnika. To je stanje telesne in psihične izčrpanosti zaradi pretirane skrbi za druge, ki se pogosto pojavlja pri poklicih, ki so pri opravljanju storitev usmerjeni v delo z ljudmi in za ljudi, kot je npr. (meni najbolj poznan) poklic pravnika. Pravnik naj bi pomagal ljudem pri urejanju medosebnih odnosov. Znano je, da je največje število problemov, ki jih imamo kot posamezniki, povezano z razmerji z drugimi. Med takšne poklice sodijo tudi zdravstveni delavci, psihologi in drugi svetovalci, ki delajo z ljudmi in zanje, močno pa je prisoten tudi pri negovalnem osebju v domovih za ostarele. Najbrž je tudi to eden od vzrokov za hud deficit tovrstnih poklicev, ki jih ne more opravljati vsakdo, temveč le osebe, ki doživljajo svoj poklic kot osebno poslanstvo.

Osebe s sindromom pomočnika so običajno zelo sočutne in skrbne ter si želijo pomagati drugim, vendar to lahko vodi v pretirano skrb za druge in zanemarjanje lastnih potreb.

V času aktivnega življenja praviloma ne opazimo, da smo ujeti v sindrom pomočnika, kot vzorca vedenja, kjer ljudje nenehno in pretirano skrbimo za druge ter nenehno ponujamo pomoč, največkrat na škodo lastnih potreb, čustvenega zdravja ali osebnega zadovoljstva. Ta vzorec vedenja pogosto izhaja iz notranje potrebe po potrditvi, ljubezni ali občutku vrednosti, ki izhaja iz tega, kako dobro posameznik skrbi za druge.

Obremenjujoč »sindrom pomočnika«, ki se izraža kot občutek nelagodja, ker bi radi pomagali, vendar nas to dela izčrpane, nezadovoljne, nesrečne in posledično nestrpne, pogosto opažamo tudi pri odraslih otrocih, ki iz dolžnosti pomagajo svojim onemoglim ali bolnim staršem.

Prav tako je opazen v obratni smeri, ko se starši čutijo krive, če ne zmorejo več pomagati svojim odraslim otrokom in se trudijo, da bi jim bili po vsej sili koristni. Nemalo starejših, ki so vse življenje »živeli le za družino«, se ne more otresti občutka starševske dolžnosti do odraslih otrok, ki imajo že svoje družine. Iz potrebe po žrtvovanju želijo mladim brezmejno pomagati, urejati njihovo gospodinjstvo, jim negovati in vzgajati otroke, opravljati hišna opravila, jim stati ob strani, svetovati, jih podpirati, tolažiti in podobno. Navedeno je toliko bolj obremenjujoče, če odrasli otroci to od staršev tudi pričakujejo.

Biti sočuten in pripravljen pomagati seveda ni slabo, vendar je treba hkrati spoštovati lastne meje, potrebe in dobro počutje. Veliko ljudi težko postavi meje in reče »ne«, ker potreba ugajati vsem in biti popoln vsestranski posameznik je globoka. V starosti pa tudi hudo obremenjujoča zaradi fizične omejitve v telesnih zmogljivostih starejših, oženja socialne mreže, omejenih virov ali dostopa do pomoči in zmanjšanja splošne energije ter sposobnosti za obvladovanje večjih obremenitev. Vse to lahko vodi v občutek izčrpanosti zaradi pretirane skrbi za druge.

Odklonitev pomoči, brez občutkov krivde, naj bi bila izrečena z zmernim tonom, brez negativnih čustev, s preprosto izjavo kot na primer: »Ne počutim se odgovornega.« Izjava o odklonitvi ne sme biti očitajoča ali ostra, vendar jasna. S tem načinom se prihranijo dolgotrajne razprave ali opravičevanja in ne izključuje naše ustrežljivosti. Umirjena izjava o odklonitvi prošnje za pomoč ni oster obrambni refleks ampak zdrav opomnik in lastno opravičenje pred samim seboj: »Saj ni treba in tudi ne morem rešiti vseh težav drugih.« To ima izjemno razbremenilen učinek in nas ščiti pred preobremenjenostjo in pričakovanjem, da moramo vedno delovati in nam pomaga označiti naš položaj. Pomembno je, da se v starejšem obdobju našega življenja ne le osredotočimo na skrb za druge, ampak tudi na skrb zase, da ostanemo čustveno, fizično in duševno zdravi ter srečni v svojih zlatih letih …

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, tako rada berem vaša razmisljanja. Zelo rada tudi ugotavljam, da je moje razmisljanje enako vašemu. Mogoce je to pravniška zavest in zelja pomagati. Nisem se še srečala z izrazom ” pomočnik” za poklice, ki smo vezani na odnose z ljudmi. Je pa zelo tehtno vse, kar ste zapisali. Tudi to, da je treba znati potegniti črto v tem “pomocništvu”. Imam ipokojenega prijatelja, ki te meje ni znal potegniti. Breme te prekoračitve sedaj čutimo tudi mi, njegovi najbližji prijatelji. V takem primeru moramo pač mi potegniti črto, kar pa je rado narobe razumljeno.

Hvala za tehtno razmišljanje!

Natalija Drolc

Hvala vam za vse vaše zapise, še posebej za tega. Včasih pa je sitiacija takšna, da ni izbire. Krmariš med vsem in upaš, da ne trčiš. Vedno tudi ne uspe.

Vesna Pomlad

Imaš občutek nelagodja ali pa ga nimaš,imas vest ali pa je nimaš, jo v stremenju po pohlepu hitro izgubiš, meje se zabrišejo na koncu si preprican da tako mora biti, da je taka božja volja, ali usoda. zelo zelo je odvisno od karakterja in od okolja, ki nas je oblikovalo..

Etika,morala in se enkrat etika….

#etika