24. januar 2024

Pred dnevi sem se pogovarjal s skupino mladih o medgeneracijskih vprašanjih med mlajšo in starejšo populacijo. Razgovor je potekal v smislu, kaj starejši zamerijo mladim in obratno. Ena od deklet je zastavila vprašanje, kako naj bi se obnašala do staršev oziroma do starejših nasploh, ker da v šoli o tem nikoli ni bilo govora. Ko sva kasneje o tem vprašanju govorila z mojim znancem, je takoj pripomnil, naj bi se dekle obnašalo do svojih staršev enako ali pa podobno, kot so se oni obnašali do nje od zgodnjega otroštva naprej.

Šele nekaj dni pozneje, ko sem se spomnil tega razgovora, sem ugotovil, da je to odlična ideja za premislek in vodilo, kako naj se mladi obnašajo do staršev.

Ob tem razmišljam, kako je res, da starši postajajo v starejšem obdobju svojega življenja podobni otrokom, njihovi otroci pa kot odrasli na nek način prevzamejo (ali naj bi prevzeli) vlogo svojih staršev. Kako preprosto in enostavno!

Današnja mlada generacija naj poskuša vračati staršem vsaj delno ljubezen, ki so jo starši čutili do njih ob rojstvu, ob odraščanju, šolanju in naprej. Ne gre za to, da naj bi otroci vračali ljubezen, naj bi jim bila le zgled, kako se naj obnašajo do staršev, ki so jim dali življenje. Ko starši postajajo bolni ali potrebni pomoči, ni potrebno veliko razmišljati, kako naj pomagajo, saj se vsaj delno spomnijo, kako so njihovi starši pomagali njim. Staršem se nikoli ni zdelo težko vstati ponoči in vzeti otroka v naročje, če je jokal, ni mogel spati ali če je bil bolan. Tako kot se otrok čutil pomirjenega v toplem naročju matere ali očeta, se tudi njegov starš danes počuti ob toplem stisku njegove roke. Mladi se ne le spomnijo, temveč imajo zapisano v svojih čustvih in razumu, kako so bili starši veseli ob njihovih prvih korakih, ob vstopu v šolo, ob prvih znakih odraslosti, ob varnosti, ki so jo čutili v bližini svojih staršev, objemih, s katerimi so jih pričakovali, ko so se vračali iz šole in podobno. Starši so bili vedno diskretno ob njih, ko so se otroci srečevali s pubertetnimi težavami in prvimi simpatijami. Otroci ne pozabljajo, kako so bili starši veseli, če so za razne praznike razveseli otroke z darilom, ki so si ga ti želeli. V času odraščanja so bili starši prvi, ki so se veselili uspehov otrok, jim pomagali pri srečanjih z mladostnimi težavami pri izbiri poklica, pri študiju, zaposlitvi, pri poroki in podobno. Ko so bili v težavah in so potrebovali denar, nasvet, podporo, so bili starši vedno zraven. Starši so preprosto živeli zanje, se skupaj z njimi veselili ob prijetnih življenjskih dogodkih, žalovali na enak način kot otroci, če so jih pestile življenjske stiske. Starši, četudi se niso vselej strinjali z ravnanji svojih otrok, so spoštovali njihovo voljo in odločitve. Zavedali so se, da so ob otrokovem rojstvu dobili dva otroka; enega, ki so si ga zamišljali kot »idealnega« in srečnega, in drugega, resničnega, ki je postal človek in odstopa od idealno zamišljenega.

Torej mladi preprosto ne potrebujejo (čeprav jim seveda ne bi škodilo) šolskih predavanj o tem, kako se naj obnašajo do staršev oziroma starejših, ni jim potrebno prebirati knjig raznih svetovalcev, kako naj spoštujejo starejše, ker sami dobro vedo, kako je najbolj preprosto staršem nuditi ljubezen, skrb, pomoč oziroma biti ob njihovi strani, če se obnašajo do njih enako ali podobno, kot so se njihovi straši obnašali do njih …

Če bi imel priložnost, da se ponovno vključim v razgovor o odnosih med otroki in starši, menim, da bi mladim lahko mnogo pripovedoval o tem, kar so njihovi straši napravili zanje, vendar to sploh ne bi bilo treba, saj so jih že starši naučili s svojim ravnanjem do njih …

Seveda moje razmišljanje predpostavlja, da vsi starši ljubijo in spoštujejo svoje otroke, jim dopuščajo razmišljati s »svojo glavo«, upoštevajo njihovo voljo in avtonomne odločitve, in jim dopuščajo, da se učijo tudi iz lastnih napak in življenjskih spodrsljajev. Svojo vlogo pa vidijo v tem, da otrokom brezpogojno pomagajo in jim svetujejo, če si slednji tega želijo.

Napačen se mi zdi pristop, da nekateri odrasli otroci začnejo obravnavati svoje onemogle starše kot »nesamostojne otroke«, namesto katerih začnejo sami razmišljati, namesto njih odločati, jih delati še bolj odvisne in pasivne ter jim zmanjševati osebno dostojanstvo. Tudi ostareli in nesamostojni odrasli imajo pravico do lastnega odločanja o tem, kako in kaj si v resnici želijo.

Metka Penko Natlačen

Hvala, profesor, za to razmišljanje. Odnos do starejsih je stvar vzgije doma, ne izobrazbe v soli. Lepo, če bi otroke v šoli učili odnosa do starejših. A bistvo prihaja od doma.

Spomnim se časa, ko je moji mami pešalo zdravje. Bila je žalostna, češ, tako nemočno jo vidijo vnuki, je potožila sestri. Sestra pa je odvrnila da s svojim ravnanjem uci svoje otroke, da bo enake nege deležna na nemočna leta tudi sama.

In zopet smo pri vzgledu z dejanji. To je naloga nas staršev, to je najboljša vzgoja.

Ana Četkovič Vodovnik

Najtežje se je v življenju soočati z resnicami, ki jih prej nismo videli, vedeli zanje in se z njimi zavestno soočali. Zato je obdobje staranja in zavedanja ob odraščajočih, odraslih otrocih, vnukih, še posebno zahtevno. Ko se zrcalimo drug v drugem in prepoznavamo, kdo smo.

Lučka Laure

Jak…. ,za tole gospod profesor pa ste verjetno našli navdih v kaksni lepi pravljici, ki spet in spet glorificira mamo in očeta. Brez zamere, ker vam pogosto “segam v besedo”, sej ne bi, pa ko je resnično sobivanje staršev s svojimi otroki, pogosto precej drugačno, kot opisujete v vašem razmišljanju. Kako bi bilo lepo, če bi bilo res, a pogosto ni. Zato je bila pripomba mlade študentke, še kako na mestu. Verjetno pa bi veliko več učenja o pravilnem odnosu do svojih otrok morali biti deležni prav starši, da ne bi vedno znova prebirali novic o zlorabah otrok, o zanemarjanju otrok, o nasilju nad otroki in o pomanjkanju rejniških družin, ker so vedno večje potrebe po njih. Zato tudi mnogi odrasli otroci nimajo občutka odgovornosti do svojih ostarelih staršev.

Vida Klobucar

Odličen zapis!!Morda bi v v premislek dodala,da naj bi otroci tako skrbeli za starše kot si želijo,da bi bili sami oskrbovani na stara leta..Lučka,starši smo samo ljudje z napakami in nismo nezmotljivi.Prav zato pa se moramo nekaj iz tega nauciti in ne ponavljati napak svojih staršev!!Lep pozdrav!

#starost, #otroci, #starši, #etika