V  aktivnem življenju človek pogosto živi navzven — zbira, ustvarja, nosi domov uspehe, stvari, vloge, potrditve. Kot da je smisel življenja v tem, kaj lahko prinesemo » k hiši«, svetu in drugim.
V starosti pa se težišče nenadoma premakne. Ni več toliko pomembno, kaj imamo v rokah, ampak kaj nosimo v sebi.

Zdi se, kot da človek šele ob srečanju s starostjo prvič zares obstane pred samim seboj.
Dolga leta smo zaposleni z delom, družino, obveznostmi, tekmovanjem s časom. Morda se na nek način varujemo pred samim sabo. Pred tišino. Pred vprašanjem: »Kdo sem, ko odložim vse svoje vloge?«

Starost zato ni samo pešanje telesa. Lahko je tudi pozno prebujenje zavesti.
Ko človek ne more več toliko “prinašati domov”, začne iskati nekaj drugega: mir, notranjo resnico, spravo s sabo, občutek da je življenje imelo notranji pomen in ne samo zunanji uspeh.

Mnogi ljudje šele takrat ugotovimo, da smo vse življenje živeli predvsem za odzive drugih.
Da smo znali skrbeti za hišo, delo, družino — nismo pa znali prebivati v sebi.
In zato starost včasih tako boli: ker človek prvič ostane sam s svojo notranjostjo, ki jo je desetletja preglasil s hrupom vsakdana.

A po drugi strani je v tem tudi nekaj zelo lepega.
Morda človek ni ustvarjen samo za osvajanje sveta, ampak tudi za postopno vračanje k sebi. Kot da življenje naredi krog:
najprej gremo daleč od sebe v svet, potem pa nas leta počasi kličejo nazaj domov — vase.

Lahko bi to povedali tudi tako: v mladosti zbiramo življenje okoli sebe, v starosti pa iščemo življenje v sebi.

Prava modrost v tem, da človek tega notranjega srečanja ne odloži šele na konec življenja…