Uvod

Skozi desetletja sem zapisoval misli, impresije in drobne utrinke iz knjig, pogovorov, filmov. Te ideje so bile moj notranji kompas, sopotniki pri predavanjih in objavah. Danes sedim med različnimi  zvezki, ki sem jih polnil v različnih obdobjih svojega življenja, in občutim nenavadno mešanico nostalgije, hvaležnosti in rahle žalosti. Obžalujem, gimnzijske zapiske in zlasti dvoletne zapiske v času služenjav vojske, ki so mi bili odvzeti in nikoli vrnjeni. Vsaka stran je nekoč nosila pomen, zdaj pa marsikje preberem le dve besedi ali nečitljiv zapis. Kljub temu vem, da ne gre le za papir – gre za del mene, del poti, ki jo je oblikovalo desetletja radovednosti in miselne volje.

1. Poslovitev z zapiski

Ko odprem zvezek, se mi zdi, kot da odpiram arhiv lastne duše. Vsaka vrstica, vsaka misel je bila nekoč del mojega dela, mojega razmišljanja, mojih predavanj. Zdaj so te strani porumenele, nekatere neberljive, mnoge pa nosijo le fragment svojih nekdanjih pomenov.

Občutek, da teh zapiskov ne bom več uporabil – ne jaz, ne kdo drug – me sprva teži. Racionalno vem, da je čiščenje bibliotečnega prostora nujno; osebno pa čutim, da se poslavljam od delčka svoje preteklosti. To ni le odmetavanje papirja, temveč notranji prehod, ki zahteva priznanje in hvaležnost.

Kljub temu se skušam držati nečesa preprostega: ti zvezki so že opravili svoje poslanstvo. Služili so mi, ko sem jih potreboval, nosili so ideje in me vodili skozi obdobja ustvarjalnosti. Ob zadnjem listanju včasih izberem eno misel, eno besedo, ki še vedno odmeva. To je moj “destilat desetletij” – majhen, a dragocen spomin, ki ga hranim v sebi.

Ko zaprem zvezek, se notranji odpor počasi umiri. Ni več nuje po posedovanju predmetov. Ostane spoznanje, da dragocenost ni v papirju, temveč v tem, kar je ostalo v meni.

2. Poslovitev s knjižnico

Enako se dogaja tudi s knjigami. Moja knjižnica, več tisoč knjig, ki me je spremljala skozi desetletja, se zdaj počasi prazni. Vsak mesec velika smetiščna kanta polna  knjig čaka pred vrati  delavce, ki odvažajo odpad.  Vsaka knjiga je bila podaljšek mojega mišljenja, mojega pogleda na svet, mojih raziskovanj. Ko stojim pred policami, se mi zdi, da ne gledam več materialnih predmetov, ampak tiho notranjo pokrajino, ki jo knjige ustvarjajo v meni. vsi poskusi, da bi nekomu podaril knjige niso bili uspešni. Gradska knjižnica v Pregradi, kjer sem obiskoval osnovno šolo in mi podelila naslov častnega občana se veseli nekaterih mojih knjig.

Včasih si predstavljam, da knjižnica počasi izgoreva – ne v uničevalnem smislu, temveč v simboličnem, ustvarjalnem. Moja knjižnica, ki mi je nekoč toliko pomenila, izginja v ognju, da bi se lahko ponovno rodila — meni pa medtem zašumi njena tiha vsebina. Vsaka beseda, vsaka ideja, ki sem jo nekoč prebral, se preseli iz papirja v moj spomin, iz zunanjega sveta v notranji prostor.

Ni več nuje po posedovanju vseh teh predmetov. Ostane bistvo: modrost, ki sem jo prebral, šepet idej, ki so me oblikovale. Ko odpiram knjigo ali zvezek, je to le še odmev preteklih trenutkov. Ko jih odlagam, se ne poslavljam od vsebine, temveč le od obleke, ki je nekoč nosila te misli.

Sklepno

Tiha preobrazba zvezkov in knjižnice me uči, da vrednost ni v fizičnih predmetih, ampak v tem, kar ostaja v nas. Z vsakim zapiskom, ki ga odložim, z vsako knjigo, ki se poslavlja iz police, se notranji prostor počasi razširi. Niso izgubljeni, niso pozabljeni – preselili so se v moj način razmišljanja, v mojo notranjo pokrajino, v tiho modrost, ki me še naprej spremlja.

Odlaganje je tudi priznanje: čas je opravil svoje, preteklost je izpolnila svoje poslanstvo, in jaz sem pripravljen sprejeti mir, ki ga prinaša ta tiha preobrazba.