6. februar 2023

Moja generacija, ki je preživela otroštvo na vasi, je bila obremenjena z eksistencialnimi vprašanji, in to ne samo z vprašanji materialne eksistence temveč tudi zaradi strahu pred takratno neusmiljeno povojno oblastjo in njenega ustrahovanja tistih, ki niso bili navdušeni nad komunističnim sistemom. Kot otrokom nam je bilo svetovano s strani staršev, da naj bi bili čim bolj umaknjeni, neopazni in tihi. Premišljevali smo o brezsmiselnem življenju, kolikor smo to mogli dojeti kot otroci, zlasti v povezavi z religioznimi občutki krivde, saj smo bili krivi, da smo se rodili in ker je nekdo moral za nas skrbeti. Ti občutki verjetno niso bili tako prisotni pri otrocih v mestnih sredinah. Na vasi v družinah z večjim številom otrok so starejši otroci jasno izrazili neugodje ob rojstvu npr. sedmega ali vsakega nadaljnjega otroka, saj je vsako rojstvo zmanjšalo materialne možnosti za preživetje. Imeli smo dvojno vzgojo; doma tradicionalno in versko ter v šoli tisto službeno »napredno«. V šolskem izobraževanju se nam je zdelo, da je primarni cilj takratnega izobraževanja bil namenjen temu, da pozabimo oziroma spremenimo tisto, kar smo se učili doma. Zelo hitro smo spoznali in obvladali pravila, komu smemo reči gospod oziroma tovariš.
Nam otrokom je prisostvoval v naši notranjosti strah pred »tovariši«, čeprav nismo razumeli, zakaj in kako. Zavedali smo se, da tisto, kar smo lahko sami spoznali, ni bilo dejansko realno življenje in da naše razumsko razumevanje stvari ni velik dosežek ter da je pomembnost lastnega življenja možno uveljaviti samo kot sestavni del takratnih elitnih družbenih struktur. Zelo hitro smo se zavedali, kako se ne želimo vključiti v sivo maso, ki ne razmišlja s svojo glavo temveč sledi idejam drugih, ki so jih šteli kot napredne in edine zveličavne. Spoznavali smo počasi, da v masi ljudje ne odločajo za sebe, temveč sledijo drugim. Ko smo se srečali z dejstvi v življenju, ki se medsebojno izključujejo, in bi se morali odločati po načelu »ali-ali«, ne pa na podlagi »da, ampak«, smo se tolažili, da je izbira tudi, če ne izbiramo.
In danes ima, žal, naša generacija zaradi starosti podoben občutek neugodja in odvečnosti v družbi, ker mora za nas nekdo »skrbeti«, da ne omenjam posebej odločanja o lastnih zadevah po načelu »ali – ali«, če je to danes za nas sploh možno opredeliti kot odločanje …

Aljaz Ekart
Žal se časi ponavljajo, ampak čas je da začnemo razmišljati s svojo glavo, da začnemo sami raziskovati in iskati resnico, dovolj je bilo zavajanja in laži, potrebno se bo združiti v ljubezni in resnici, da ne bo prepozno…

Aljaz Ekart
Dr. Ivanjko hvaležen sem, da sem lahko bil Vaš študent in da ste nam podajali koristna znanja iz prava in nas učili razmišljati in ta znanja pravilno uporabljati, več takšnih profesorjev in predavateljev kot ste bili Vi bi potrebovali, pa bi verjetno bilo danes vse drugače kot je …

Andreja Brezovnik
Večina napisanega še danes drži tako, da se tukaj ni kaj dosti spremenilo.
Vsi smo zaklad. Otroci, mladostniki, odrasli in starejši. Na nas je da se naučimo predajati znanje, na nas je da smo strpni in predvsem odprti za pogovore, pripravljeni na dialog za iskanje najboljših možnih poti za sobivanje.

Albina Štimac
Prije je bilo jednoumlje, a danas viseumlje, pa svaki svoju pjesmu pjeva..a sve pjesme iste..i lijevo i desno , borbe za fotelje, a puna im usta NARODA..ponosna sam, što nikada nigdje nisam pripadala, pogotovo ne s onim lijevima..kak bi naši Zagorci rekli; leve iti NE..

Marta Leljak
Dr. Sime Ivanjko vaše pisanje in vaše razmišljanje name vedno in vsakokrat pusti velik pečat. Hvala vam dr. Ivanjko.

etika#