Naslovniki:
• Vrhovno državno tožilstvo RS
• Specializirano državno tožilstvo RS
• Policija (NPU in druge pristojne enote)
• Komisija za preprečevanje korupcije (KPK)
• Računsko sodišče Republike Slovenije
• Državni zbor Republike Slovenije (zlasti pristojna delovna telesa)
• Nadzorni sveti in uprave gospodarskih družb v državni lasti
Spoštovani,
na podlagi vsebin, predstavljenih v včerajšnji televizijski oddaji, ter ob upoštevanju javno dostopnih informacij in širšega družbenega konteksta se kot državljan in pravnik javno obračam na pristojne organe nadzora ter pregona.
V oddaji so bili predstavljeni podatki in indici, ki nakazujejo na obsežne koruptivne prakse, konflikte interesov, klientelistične mehanizme ter netransparentne vplive pri odločanju v okviru državnih organov in/ali gospodarskih družb v državni lasti oziroma pod prevladujočim vplivom države. Takšne informacije, kadar dosežejo raven konkretiziranih indicev, niso zgolj predmet medijske obravnave, temveč potencialni predmet predhodnega preverjanja, nadzornih postopkov in – kjer so izpolnjeni pogoji – kazenskega pregona.
Zato se postavlja načelno in hkrati zelo konkretno vprašanje: ali so pristojni organi dolžni reagirati že na podlagi javno predstavljenih indicev – in če da, na kakšen način ter v kakšnih rokih? Javnost namreč upravičeno pričakuje, da se v primerih, kjer se nakazuje na sistemske nepravilnosti, sprožijo postopki, ki ne temeljijo na politični presoji, temveč na zakonitosti, strokovnosti in integriteti.
1) Odgovornost organov pregona in tožilstva
Od državnega tožilstva in policije se pričakuje, da ob prejemu informacij, ki kažejo na možna kazniva dejanja, preverijo obstoj razlogov za sum in ustrezno ukrepajo v okviru svojih pristojnosti. Ne gre za vprašanje “medijske všečnosti”, temveč za vprašanje enakosti pred zakonom in učinkovitega delovanja pravne države.
2) Vloga KPK in drugih nadzornih institucij
Od KPK se pričakuje, da v okviru svojih pristojnosti presoja ter obravnava korupcijska tveganja, nasprotja interesov, kršitve integritete in sistemske vzorce, ki jih razkrivajo javne informacije. Pri tem je ključno, da so ukrepi vidni, obrazloženi in vsebinsko učinkoviti, saj je zaupanje javnosti odvisno od zaznavne nepristranskosti in doslednosti.
Od Računskega sodišča se pričakuje, da tam, kjer so zaznana odstopanja ali sumi nepravilnega, neracionalnega ali netransparentnega ravnanja s sredstvi in premoženjem države, opravi revizijske preglede in poda priporočila, ki vodijo v dejanske spremembe, ne le v formalno statistiko izvedenih revizij.
3) Posebna odgovornost nadzornih svetov in uprav v državnih gospodarskih sistemih
V državnih gospodarskih družbah imajo nadzorni sveti in uprave povečano odgovornost, ker upravljajo s premoženjem, ki je neposredno ali posredno javno. Kadar obstajajo indici o klientelizmu, političnem kadrovanju, netransparentnih pogodbah ali drugih oblikah nepravilnosti, je njihova dolžnost, da:
• zahtevajo notranje preglede in po potrebi neodvisne zunanje revizije,
• zagotovijo sledljivost odločitev, preglednost postopkov ter preprečevanje konfliktov interesov,
• v primerih suma kaznivih dejanj nemudoma podajo naznanilo oziroma sodelujejo s pristojnimi organi.
Če nadzorni svet v takšnih primerih ne ukrepa, se ne postavlja le vprašanje odgovornosti uprave, temveč tudi vprašanje odgovornosti nadzora – vključno z integriteto članov nadzornih svetov in z načinom njihovega imenovanja.
4) Odgovornost Državnega zbora
Državni zbor ima ključno vlogo pri parlamentarnem nadzoru izvršilne veje oblasti in pri oblikovanju pravnega okvira. Vendar problem ni primarno v pomanjkanju zakonodaje, temveč v izvajanju ter v standardih odgovornosti pri imenovanjih, nadzoru in sankcioniranju kršitev. Zato je utemeljeno pričakovanje, da DZ – v okviru pristojnih odborov in drugih mehanizmov – odpre razpravo in zahteva odgovore, ki niso politične fraze, temveč konkretni ukrepi.
5) Jedro problema: razkorak med normo in prakso
V praksi se pogosto zazna:
• pretiran formalizem, kjer je procesna pravilnost pomembnejša od vsebinske odgovornosti,
• neenakost možnosti, kjer odločilno vlogo igra vpliv, čas in finančna moč,
• normalizacija političnih dogovorov pri imenovanjih v organe nadzora in odločanja,
• tišina delov strokovne javnosti, zlasti pravnikov in pravniških združenj, ki bi morala prispevati k standardom integritete.
Takšno stanje zmanjšuje zaupanje v pravno državo. Ne zaradi kritik samih, temveč zaradi občutka, da je sistem sposoben ukrepati predvsem proti šibkejšim, bistveno redkeje pa proti vplivnejšim.
Poziv
Zato pozivam naslovljene institucije, da:
1. javno pojasnijo, ali so bile na podlagi objavljenih informacij in indicov sprožene preveritve oziroma postopki;
2. kjer je to pravno dopustno, zagotovijo osnovno transparentnost o usmeritvah ukrepanja (brez poseganja v tajnost postopkov);
3. okrepijo standarde integritete pri imenovanjih v organe nadzora in upravljanja državnih družb;
4. zagotovijo, da se v primerih, kjer obstaja utemeljen sum nepravilnosti, postopa hitro, nepristransko in učinkovito.
V demokratični in pravni državi je legitimno pričakovati, da razkritja raziskovalnih novinarjev ne ostanejo zgolj v medijskem prostoru. Če lahko do relevantnih dejstev in povezav pridejo novinarji, mora biti sistem sposoben vsaj sprožiti postopke, ki bodo pokazali, ali gre za kršitve – in kdo zanje nosi odgovornost.
S spoštovanjem,
prof.dr. Šime Ivanjko, https://misliprofesorja.si
Maribor, 6.2.2026