31. julij 2023

Moj znanec, ki sicer ni pravnik, vendar zelo dobro pozna življenje, povezano s pravom, in je v življenju imel veliko opraviti s sodiščem in pravniki, mi je pred kratkim povedal, da se boji mladih sodnikov, tožilcev, odvetnikov in nasploh pravnikov, ki vedno in povsod »iščejo resnico«. Raje se srečuje s starejšimi, na vseh področjih izkušenimi pravniki, ki sicer ne poudarjajo toliko iskanja resnice, ampak so s svojim razmišljanjem in ravnanjem dojemljivi za dobroto in usmerjeni na iskanje dobrega.
Zanimiva je ta ugotovitev mojega znanca.
Ob razmišljanju o tej ideji oziroma življenjskem dejstvu sem ugotovil, da ima moj znanec prav. Sam se spomnim, kako sem bil kot mlad pravnik prepričan, da je resnica zapisana v zakonu in sem poskušal dosledno zasledovati smisel črke zakona, torej »razumske resnice«, ki jo je oblikovala oblast za vsako situacijo, v kateri se lahko znajde posameznik pri srečanju s pravom. Ta razumska in domnevno domišljena resnica se mi je pogosto zdela edina pravilna, dokler nisem začel spoznavati, da sploh ni resnična in da je daleč od željene in pričakovane dobrote. Preprosto v pravu ni bilo pravičnosti, ki jo tudi še danes pogrešam, pri čemer pravičnost štejem kot bistveno sestavino najvišjega oziroma končnega dobrega – summum bonum, ki ga je uvedel rimski filozof Cicero za označevanje temeljnega načela, na katerem temelji grško rimski etični sistem, ki je tudi temeljno vodilo do najboljšega možnega življenja.
Danes se mi zdi, da bi se človek moral odločiti v življenju, ali bo iskal resnico (linearni koncept racionalnega razmišljanja) ali pa bo iskal dobroto pri sebi (nelinearnost in raznorodnost), ki omogoča bolj razslojeno perspektivo življenja.
Pri iskanju resnice v življenju in pravu je človek omejen, saj so že človeški čuti omejeni in ne morejo zaznati vsega, kar obstaja v okolju, določene prirojene in naučene pristranskosti pa ga ovirajo spoznati resnico. Človeški spomin ni popoln in ima lahko izkrivljene predstave o preteklih dogodkih. Družbeni in kulturni dejavniki oblikujejo naš pogled na svet in vplivajo na to, katerim informacijam verjamemo, ali jim zaupamo, in, končno, tudi človeški um je omejen v svojih sposobnostih in po obsegu znanja.
Pravnikov razum pa je še posebej omejen na področju prava z voljo oblastnikov, zapisano v zakon, ki določa, kaj je pravo, ne pa tudi kaj je prav, ki je več kot pravo. Pričakovanje, da resnica prebiva na sodišču in pri pravnikih, je zmotno (resnica na sodišču samo prenočuje), saj je njeno iskanje na sodiščih ali pa v pravnih razmerjih linearno omejeno s poudarjanjem stroge poslušnosti pravu po zakonu in s strogim nadzorom »po zakonu pametnejših sodnikov in pravnikov«. Resnic pa ni več, ampak je ena sama, ki je praviloma ne najdemo na področju prava in tudi ne v sodnih odločbah, čeprav so izdelane strogo po pravilih, z velikim znanjem vrhunskih pravnikov. Zaradi omejenosti pravniki niso izumitelji in tudi Nobelove nagrade ni za pravne iznajdbe.
Človek pravnik je, verjetno to velja tudi za vrsto drugih poklicev, pri iskanju dobrega v svojem poklicu lahko neomejeno ustvarjalen, čeprav te iznajdbe ni mogoče patentirati. Mnogi pravniki smo (so) v starosti razočarani nad svojim delom v preteklosti, ker smo bili prepričani, da bomo s svojim razmišljanjem, znanjem in ravnanjem našli resnico, pozabili pa smo na svojo omejenost in na dejstvo, da »pravna resnica« lahko živi samo v sožitju z dobrim, karkoli že to pomeni.
Menim, da bi morali nasploh v družbi pri poklicnem izobraževanju opustiti izključni linearni sistem razvoja razuma in zbiranja poklicnega znanja ter se posvetiti tudi tistim področjem, ki nam omogočajo po naravi stvari neomejeno svobodo ustvarjanja in iskanja, kako naj bi bilo naše življenje in življenje družbene skupnosti bolj skrbno, manj materialistično potrošniško in zlasti socialno pravično.

Nikola Vlahović
Odlično Profesor Šime za objavljeno. Dodal bi samo eno malenkost. Kdo ne najde pravice pri sebi, tudi na sodišču je ne bo našel. En gospod je 1992 leta rekel v Železarni na Ravnah na Koroškem: “Do sedaj je policija varovala družbeno lastnino, od sedaj bo varovala privatno lastnino”. Zato so sodišča postala organ spodbujanja nasilja nad majhnim človekom v korist kapitala. In je žalostno da se sedaj Delovno sodišče II stopnje imenuje Delovno.

Tone Potocnik
Moj oče za male stvari ni odpiral ust in trošil energije, bil je zelo moder človek.
Že zelo zgodaj pa nama je obema z bratom, privzgajal, naju učil in opozarjal na veliko vrednoto, ki smo ji rekli srčna kultura. Ta naj nama bo kažipot in glavni korektiv v življenju je dejal. Naj bo nad vsemi zakoni, ki jih sprejemajo levi ali desni…, ki so mnogokrat pijani od oblasti…, nama je rekel.Pa še kako prav je imel, sem vedel že takrat, danes pa sem v to še bolj prepričan.

Janez Mohorič
Ali, kot je rekel dolgoletni sodnik ESČP, če sodnik nima domišlije je suženj črke zakona in politike, nikakor ne najde kaj je prav…

Kukovec Zlatko
_https://www.rtvslo.si/izjava-dneva/ernest-petric/276405
8. februar 2012
Predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič:
“Pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona,
ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v GLOBOKI KRIZI! …

Tatjana Malec
Naravno pravo so razvijali že antični filozofi Sokrat, Platon, Aristotel. Naravnemu pravu bi lahko rekli univerzalno pravo. Beseda naravni zakon izhaja iz latinskega ius -, kar pomeni “prav”, naturalis , ki se nanaša na “naravo”, in iz pripone – ism , kar pomeni “nauk”. Morala se lahko predpiše z zakoni, vendar vsak mora etičnost in iskanje smisla dobrega odkriti v samem sebi, tako tudi sodnik.

Majda Masten
Najlepša hvala za te besede. Prišle so do mene ravno v pravem času. Prepričali so me, da naj tisto osebo, ki mi že od l.2001 zelo greni moje življenje kazensko težim in naj to predam advokata, sama pa naj si privoščim mirno življenje, ki si ga zaslužim.
V upanju, da bom uredila stare krivice in preprečila nove, sem bila trdno odločena, da bom to tudi naredila.
Pred 2 dnevi sem pa ugotovila, da so to le pobožne želje vpijočega v puščavi.
Pravo in sedanja katastrofalna zloraba psihiatrije sta zmagovalca
in niti minute se ne bom ukvarjala s to bitko. Z grenkobo nemoči, da zmaga pravičnost, poštenje, dobrota si bom postavila “zid” in poskusila živeti v miru, ki si ga bom sama potrudila ustvariti v malem krogu še dobrih ljudi.
Hvala Vam za veliko nasvetov, ki ste mi jih letos že dali. Veliko so mi pomagali, žal pa idealne rešitve nastalih problemov v naši družbi ni več možno najti.
Vse bolj ugotavljam, da smo ta pošteni nezaželeni in nas je najbolje utišati, odstraniti ali ignorirati.

pravo#