25. februar 2022

Danes sem večkrat s posebnim zadovoljstvom poslušal predsednika republike Boruta Pahorja, ki se je v imenu države opravičil izbrisanim fizičnim osebam »za neustavno dejanje izbrisa iz registra stalnega prebivališča, za kršenje človekovih pravic in vse krivice ter trpljenje”. Pri tem je dejal: »Izbris in tudi druga dogajanja v naši bližini nam dokazujejo, da pravne države in človekovih pravic ne smemo jemati kot samoumevnih, da moramo nad njimi neprestano bdeti in zanje neprestano garati.«

Zelo sem vesel tega opravičila v imenu 25.671 ljudi in med njimi 5360 otrok.

To opravičilo sicer ni odgovor na njihova še vedno nerešena številna vprašanja glede posledic njihovega izbrisa in zlasti ne daje odgovora, ZAKAJ se je to zgodilo. Pri tem ne gre za iskanje odgovornosti posameznih oseb, temveč za vprašanje, kako se je to lahko sploh zgodilo in da je bilo potrebnih 30 let, da to nekdo prizna.

Omenjeni izbris fizičnih oseb ni edini, saj so sledili drugi (izbris pravnih oseb, imetnikov hranilnih vlog, lastnikov bančnih delnic in obveznic, omejitev denacionalizacijskih upravičencev), ki tudi niso le posledica odločitve oblastnikov.

Kar posebej boli prizadete, je dejstvo, da so se mnogi v njihovem okolju izrecno strinjali in glasno zagovarjali omenjene postopke, večina pa jih je molče odobravala.

Sanjam, da bodo podobno opravičilo doživeli tudi družbeniki izbrisanih pravnih oseb ob tridesetletnici njihovega izbrisa na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij 1999. leta, ker je bil tudi njihov izbris »izveden potihoma, brez seznanitve prizadetih, ki prva leta po izbrisu niso mogli razumeti, zakaj naenkrat, brez pojasnila, ne morejo več preživljati svojih družin …«, kot je danes dejal predsednik republike.

Upam, da bodo današnjo predsednikovo zavezo o prevzemu moralne odgovornosti in zapisu v »kolektivni zgodovinski spomin« slišali tudi tisti, ki jih bo verjetno tudi v bodoče mikalo z neznosno lahkotnostjo brisati druge, ki niso »naši« …

#izbris fizičnih oseb, #opravičilo predsednika