14. januar 2021

Klasični filozofi so bili prepričani, da ima človek tri pomembne bistvene lastnosti; je ljubeče, ( ens amans), misleče (ens cogitans) in hoteče bitje (ens volens). Podobno je tudi pri njegovem razvoju. Kot otrok je predvsem ljubeče bitje, v obdobju odraščanja se spreminja v misleče in končno kot odrasli pa v hoteče bitje, ki zna izraziti svojo voljo. Temeljno vprašanje je, katera od omenjenih lastnosti je najpomembnejša in trajna.

Pascal zatrjuje, da je to ljubezen, ki jo pojmuje kot ”logiko srca.” Descart meni, da je mišljenje in to definira v stavku “Cogito ergo sum” (mislim, torej sem). Lastnosti hotenja filozofi ne posvečajo velike pozornosti, pravniki pa imamo s tem večne težave, saj ne vemo veliko o tem kaj pomeni hoteti v raznih niansah.

Zanimivo je, da se človek šele v starosti zaveda, da je ljubezen primarna in najbolj osrečujoča za posameznika in družbo, saj le ljubezen v sožitju z drugimi daje življenju žlahtnost. In,kar je še, kar posebej pomembno, je to , da človek lahko izgubi lastnost mišljenja, ki se da naučiti enako kot tudi hotenja. Ljubezni in sočutje do drugih se ne da naučiti in sta vedno prisotna v življenju. Družba in posameznik vlagata veliko energije v znanje, ki omogoča razvoj razmišljanja in oblikovanja volje , malo ali nič v razvoj ljubezni in sočutja do drugega, ki je drugo ime za biti “dober človek,” karkoli že ta beseda pomeni.

Šele v zrelih leti spoznavamo, kaj pomeni materin nasvet;” Bodi dober človek.” Pri tem se ne zavedamo, da je ta imperativ( ordo amoris) v nas samih, sicer odrinjen v našo podzavest, obstajal že pred našim rojstvom in zavedanjem, da smo ljudje.

#človek, #ljubezen