Nekega dne sem se zavedel, da sem postal starec. Nihče mi ni povedal, da bo ta trenutek prišel. Starost ni prišla z opozorilom, temveč tiho, skoraj neopazno — kot vlak, ki se počasi ustavi na zadnji postaji. A ko sem jo zares začutil, sem spoznal, da starost ni konec poti. Je poglavje, v katerem človek prvič zares vidi, čuti in razume.

V življenju sem zbral nešteto misli, zapiskov, besedil, govorov in analiz. Pisal sem za študente, za kolege pravnike, za družbo. Pisal sem zase — da bi razumel svet. Zdaj pa čutim, da je prišel čas, da vse to ne ostane le v mojih predalih in arhivih, temveč da zaživi javno, dostopno vsem, ki jih morda nekoč ne bom mogel več osebno nagovoriti.

Zato odpirám to spletno stran. Ne kot spomenik, ampak kot prostor živega spomina.

Tu bodo zbrani moji zapisi o življenju, starosti in minljivosti. Moje razmisleke o pravu, pravičnosti in odgovornosti. Moje osebne zgodbe, pogovori z vnuki, odmevi družbenega dogajanja, ki so me spremljali desetletja. In tukaj bodo tudi moji številni zapiski, ki so bili doslej skriti v škatlah, mapah in zvezkih.

Želim, da ta prostor postane most med generacijami — med tistimi, ki so živeli, in tistimi, ki prihajajo. Naj bodo besede starega profesorja dostopne mladim pravnikom, študentom, raziskovalcem in vsakomur, ki želi razmišljati.

Verjamem, da starost ni trenutek, ko človek umolkne, temveč čas, ko beseda dobi težo. Ko ne govorimo več zato, da bi nas slišali vsi, temveč zato, da bi vsaj nekdo zares poslušal.

Spletna stran »Misli profesorja« je moje osebno povabilo v dialog. Dialog med preteklostjo in prihodnostjo, med razumom in srcem, med posameznikom in družbo.

Če bo vsaj ena misel, en zapis ali ena beseda na tej strani komu pomagala razumeti svet malo globlje — potem bo to potovanje do zadnje postaje imelo svoj smisel.

Dobrodošli v moj svet besed.
Dobrodošli v prostor, kjer misli ne izginejo.

prof. Šime Ivanjko