4. junij 2023

Ko poslušam naše poslance v Državnem zboru in politike nasploh, pogosto dvomim o tem, da smo jih izvolili, da delajo in skrbijo za naše skupno dobro. K sreči mi teh razprav na TV ni nujno poslušati, zlasti ne prerekanja o tem, kaj piše v poslovniku in kako ga eni kršijo, drugi pa se ga striktno držijo … Rešitev je preprosta, spremenim televizijski kanal in gledam kaj bolj zanimivega. Prepričan sem, da pri tem nisem edini.
Živimo v kulturi sovražnih komentarjev. Da je to res, je pokazala tudi naša predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je v razgovoru s svetim očetom ugotovila, da si želita »kulturen dialog in kulturo dialoga«. Kar nekaj časa sta posvetila tej temi in je predsednica ugotovila, da bi ji sveti oče »lahko bil veliki vzor«.
Ne glede na to, ali gre za aktiviste, umetnike ali politike, je večina ljudi v javnosti pod stalnim drobnogledom. To samo po sebi ni nič slabega. Grdo pa postane, ko kritika postane nepomembna ali celo preraste v sovraštvo.
»Kako se naj obnašamo, če nas kritizirajo,« so me pogosto spraševali študentje.
Svetoval sem jim, naj se izogibajo tistih, ki grobo in vedno kritizirajo vse in vsakogar. Zlasti pa se je treba izogibati tistih, ki kritizirajo v nasprotju s temelji kulturnega obnašanja, kar pove več o napadalcu kot o napadenem. Splošno je znano, da kdor prizadene drugega, razkrije samo svoje lastne slabosti. Kritiku se ne sme prepustiti, da se nam preveč približa, da bi pri tem prizadel našo samozavest. Pogosto pomaga, da žaljivo kritiko glasno ponovimo ali objavimo in se ji poskušamo nasmejati kot absurdni izjavi.
V neki ameriški TV oddaji sem gledal, kako superzvezdniki berejo zlobne tvite o sebi in s tem pokažejo, kako je mogoče slabe besede razorožiti s humorjem.
Kritika je odsev velikega individualizma posameznika, ki je posledica prisilne kolektivizacije ljudi, v kateri je bil posameznik izgubljen, kot to poskuša v nekem prispevku razložiti Jaka Jarc:
»V Sloveniji smo iz ruralnega tipa socializacije, ki je, blago rečeno, intenzivna, pred slabim stoletjem prešli v kolektivni sistem, kjer je bil individuum pogosto pretirano zatrt, bodisi iz ideološko-političnih strateških ali pa praktičnih razlogov. Ob nastanku države Slovenije je nastopil odklon in reakcija na desetletja umetno vzdrževane kolektivizacije družbe, ta je potem počasi prerasel v totalni individualizem, ki smo mu priča danes. Individualizem, katerega simptom je tudi, da se mnogi posamezniki niti ne zavedajo, do kakšne mere so hočeš-nočeš vpeti v svoje socialno okolje«. (Jaka Jarc, Mnoge plati kulture in kulturnosti: https://www.godibodi.si/…/mnoge-plati-kulture-in…/).
Ne vem, ali je to tudi kaj povezano z našimi izbranimi oblastniki, ker so moje objave le utrinki mojega razmišljanja.

Rado Žic
Šime tako je! Kultura nan je unter hund!!

Lojzka Furlan
Podpis pod Vaš zapis…

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime. Odlična razlaga za vse sloje v družbi. Za ene pravijo, da tisti, ki molči, odgovori desetim. Za tiste, ki preveč kritizirajo, rekel bi da so to: Niska čela, koja smišljaju velika načela.

Inge Markoli
Odličen zapis, ko bi si ga naši izbrani poslanci prebrali, morda bi pa komu “klikerji” začeli delati drugače.

Vesna Pomlad
Vas zapis je kot vedno super!

Kukovec Zlatko
Poslanci bi morali narediti obvezni sprejemni izpit: E K Č P , USTAVA RS, PODPISANE VELJAVNE POGODBE (Pogodbe EU so zavezujoči dogovori med državami članicami EU, v katerih so opredeljena pravila za institucije EU, postopki odločanja ter odnosi med EU in državami članicami. Pogodba o EU, Pogodba o delovanju EU, Listina EU o temeljnih pravicah, …).

etika#