Po štiridesetih letih poučevanja prava sem vse pogosteje razmišljal o paradoksu našega študija.

Večino časa posvetimo vprašanju, kako ugotoviti voljo zakonodajalca. Študente učimo razlagalnih metod, sistemske razlage, zakonodajne zgodovine in sodne prakse. Veliko manj časa pa namenimo vprašanju, komu je pravo sploh namenjeno – človeku.

Prav človek bi moral biti prva in zadnja točka vsakega pravnega razmisleka. Zakoni ne obstajajo sami zase. Nastajajo zato, da urejajo medčloveške odnose, varujejo dostojanstvo posameznika in omogočajo pravično sobivanje.

Včasih se mi zdi, da smo pravniki podobni teologom: veliko energije posvečamo razumevanju besedila, premalo pa razmišljamo o človeku, ki mu je to besedilo namenjeno. Tako se tudi pravniki pogosto bolj ukvarjamo z voljo zakonodajalca kot z življenjem človeka, ki ga zakon zadeva.

Osebno sem prepričan, da največja neznanka prava ni zakon, temveč človek. To so stari Grki izrazili že z znamenitim delfskim napisom »Gnōthi seautón« – »Spoznaj samega sebe.« Morda bi moral biti prav ta stavek eno od temeljnih vodil tudi pri študiju prava.

Največji izziv sodobnega pravnega izobraževanja zato ni le v tem, da študente naučimo razlagati zakone, ampak da jih naučimo razumeti človeka. Kajti pravo brez človeka postane sistem pravil, človek brez prava pa ostane brez varstva. Šele njuna povezanost ustvarja pravičnost.

Če študent prava v petih letih študija odlično spozna zakone, ne nauči pa se razumeti človeka, je njegovo pravno znanje še vedno nepopolno.