11. februar 2022

Na družbenih omrežjih Facebooku in Linkedln-u ter na spletni strani IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru (https://zavarovanje-osiguranje.eu) me spremlja okoli 20.000 bralcev in sem vesel njihovih številnih odzivov, zlasti mojih bivših študentov/tk in kolegov pravnikov/nic. Domneva, da me berejo tudi na sodiščih, temelji na naslednji zanimivi reakciji Okrožnega sodišča v Kranju.

Dne 9. 2. 2022 okoli poldneva sem na spletni strani IZOP-a objavil kritično razmišljanje o ravnanju omenjenega sodišča pri reševanju prošnje stranke, da bi lahko dobila določene dokumente iz arhiva sodišča za potrebe uveljavljanja pravic po Zakonu o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb v obdobju 1999 – 2008. Nekaj ur pozneje sem informacijo o članku na spletni strani IZOP-a objavil na Fb.

Gre za primer, ko je stranka zaprosila omenjeno sodišče za dokumentacijo o izbrisu njene družbe pred dvajsetimi leti, na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij 1999. leta. Sodišče je pozvalo stranko, da mora za omenjeno dovoljenje izkazati pravni interes. Pri tem je sodišče zapisalo: “Izkazati bi morali, kakšna je bila vaša vloga v izbrisani družbi in da ste obveznosti izbrisane družbe (delno) poravnali oz. zatrjevati druge okoliščine, iz katerih izhaja, da ste upravičeni do odškodnine na podlagi 5. člena ZOKIPORS-a.”

Moja obsežnejša kritika v objavi se je nanašala prav na ta stavek, ki praktično onemogoča uveljavljanje pravic do odškodnine po omenjenem zakonu. (Podrobneje v članku: Nepričakovane dodatne ovire do odškodnine /https://zavarovanje-osiguranje.eu/).

Sodišče je dan pozneje, to je 10. 2. 22 okoli 10. ure dopoldne telefonsko poklicalo stranko in ji sporočilo, da lahko dobi ustrezne dokumente, ne da bi vztrajalo na izkazilu, kako je stranka ravnala v postopku izbrisa.

Če je sodišče odstopilo od svoje zahteve po dokazovanju obstoja pravnega interesa zaradi moje omenjene kritične objave, sem seveda vesel. Še bolj pa bi bil zadovoljen, če je sodišče samo ugotovilo, da ni smiselno zahtevati tako težkega pogoja za vpogled v spis v arhivu sodišča. V vsakem primeru pa gre sodišču pohvala, da je telefonsko sporočilo stranki, da je njeni prošnji ugodeno.

Pri tem pa je sodišče stranki tudi pojasnilo, da v spisih ni sklepa o prehodu odgovornosti izbrisane družbe na družbenika in o ugotavljanju aktivnega družbenika.

Poudarjam, da teh sklepov ni v nobenem sodnem spisu, ker je bil izbris administrativno birokratski. Odgovornost za obveznosti izbrisane družbe je po samem zakonu temeljila na domnevi, da je družbenik pred notarjem podpisal izjavo o prevzemu odgovornosti. (sic!)

Ustavno sodišče je to odgovornost omejilo le na t. i. aktivne družbenike in naložilo zakonodajalcu, da določi kriterije za ugotavljanje aktivnega družbenika. Naš zakonodajalec, ki je sicer v »proizvodnji zakonov« verjetno najbolj učinkovit v Evropi, pa je potreboval 7 let, da je določil »preko palca«, kdo naj bi bil aktivni in odgovorni družbenik.

V tem sedemletnem obdobju so si sodišča in davčni organi preprosto izmišljali kriterije, po katerih so družbeniki postali aktivni, in s tem ostali brez osebnega in družinskega premoženja ter podarjali upnikom (bankam, državi, odkupovalcem terjatev idr.) pravice zahtevati od družbenikov plačilo dolgov izbrisanih družb. Govorim o darilu, ker do uveljavitve zakona o izbrisu upniki niso imeli teh pravic.

Celotna ureditev izbrisa pravnih oseb je tako zapletena pravna materija, da jo težko razumejo korporacijski pravniki. Osebno priznam, da sem se leta in leta ukvarjal s to problematiko, da bi lahko napisal knjigo: »Zakaj ste nas kaznovali«, ki je bila objavljena pri Kulturnem centru v Mariboru 2021 v podporo sprejetju omenjenega Zakona o odpravi krivic, storjenih s »pravnim izumom izbrisa pravnih oseb«, ki ga ne pozna nobena druga država.

#zakonodaja, #izbrisane družbe