3. februar 2022

Temeljni problem slovenske neučinkovitosti in spornosti političnih in pravnih odločitev je v tem, da niti zakonodajalec niti politika, še manj pa mediji, ne ločijo, hote ali nehote, kaj je to politična in kaj pravna odločitev. Politična odločitev naj bi sicer temeljila na nekih temeljnih izhodiščih, kot je na primer enako obravnavanje vsakega posameznika ali skupine ljudi, vendar se lahko iz političnih razlogov, z večjo ali manjšo diskriminacijo, določene skupine ljudi obravnavajo drugače, z manjšimi ali večjimi pravicami.

Z vidika prava pa to ni dovoljeno. Načelo enakosti je zelo strogo in dosledno. Največje napake, ki smo jih doslej plačali in jih obravnavamo kot pravne napake, so v osnovi politične napake. Izbrisani (fizične osebe, varčevalci ljubljanske banke in tudi izbrisane pravne osebe) so v bistvu politične odločitve, ki so se spremenile v pravne. Takšne odločitve, ki so sočasno politične in tudi pravne, so vedno predmet omejenega presojanja, kajti evropska sodišča ne presojajo političnih odločitev temveč le pravne odločitve, kar ima za posledico, da so tudi sodne odločitve nepopolne, neučinkovite in pogosto problematične.

Potrebno je posvetiti veliko več pozornosti temu, katere odločitve so izvirno pravne in katere politične, glede na to, da pravo uresničuje politične cilje, vendar pa mora biti avtonomno pri izbiri poti, kako doseči uresničitev političnih ciljev s pravom. Ni sporno, da politična oblast določa cilje, vendar mora biti pot do tega cilja, ki se uresničuje s pravom, neodvisna od politike in v skladu z načeli pravnega delovanja.

Tipičen primer uresničevanja političnega cilja (čiščenje sodnega registra in odprava s trga neaktivnih in neusklajenih gospodarskih družb leta 1999) je bilo sprejetje Zakona o finančnem poslovanju podjetij v Državnem zboru po hitrem zakonodajnem postopku, ki je s tem dobil pravno formo obveznega prava. (Podrobneje o spornem postopku sprejemanja omenjenega zakona 1999. leta glejte v publikaciji: Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021.)

Enako se je zgodilo po 22-ih letih s sprejetjem Zakona o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb, ki so bile izbrisane v obdobju 1999 – 2008 (ZOKIPOSR). Po tolikih letih je dozorelo politično spoznanje, da je bila leta 1999 storjena huda napaka in je predlagatelj pripravil predlog zakona, ki je bil pravno konsistenten, vendar so politične stranke z amandmaji v zakonodajnem postopku toliko posegle v vsebino zakona, da je zakon postal formalno pravni predpis, ki ga v praksi ni mogoče izvajati.

Pri pravni ureditvi izbrisanih družb 1999 – 2011 je bila preveč prisotna politika in njeni interesi, ki so se spremenili v pravo, pri čemer s pravom ni bilo mogoče odpraviti škodljivih posledic. Pravni poskusi odprave posledic ureditve izbrisa družb 2007, 2011 in 2018 so bili neuspešni.

Politika je pristojna, da določi cilje, vendar pa mora dovoliti pravni stroki, da avtonomno opredeli pot, po kateri je mogoče uresničiti njene cilje.

Nihče ne pozna odgovora, zakaj želi politika razen določanja ciljev poseči tudi v postopke oziroma način uresničevanja teh ciljev, kot se to dogaja v naši družbi. S tem da se politični cilji prekrivajo s plaščem oziroma se skrivajo za zidom prava, se prenaša politična odgovornost na kolektivni zakonodajni organ, ki praviloma nima odgovornosti ali pa jo je nemogoče ugotavljati.

Znano je, da je pravne napake mogoče odpraviti s pravom, politične napake s politiko, vendar pa je težko ali pa nemogoče politične napake odpraviti s pravom.

Janez Mohorič

Vedno znova ko prebiram razmišljanja prof. Ivanjka se mi postavlja samo eno veliko vprašanje, “Kako del razmišljanja poenotiti med politične odločevalce”, največji problem te mlade demokracije pa je nepopolna profesionalnost pravosodja, vedno znova se politika prisvaja pravico da tako ali drugače vpliva na odločitve sodstva, ali preko izvršne veje ali pa preko medijev, kateri premnogokrat nekritično poročajo – obsojajo, tako da je nekdo že vnaprej obsojen. Danes, ko se srečujemo z izvajanje Zakona o odpravi krivic…se ponovno srečujemo z tolmačenji pravosodja, kot vedno bolj naklonjeni državi katera je problem povročila, kot pa posamezniku, ki se že več kot 20 let bori proti vsemogočni državi, le ta posameznik nikoli ne more zadovoljiti vseh zahtev sodnika, sodnik pa namesto da bi enakopravni obravnaval stranke v postopku daje prednost mogočni državi, Ali ni nekoč veljala sodniška etika da dajo večjo zaščito šibkejši strani… Če bi to še veljalo, tudi politika ne bi imela toliko moči…

Simon Savski

Z vsem se strinjam profesor. Bi pa dodal, da si želim večjo vlogo Ustavnega sodišča, ko bi s pravnimi odločitvami pravočasno odpravljali napake političnih odločitev Vlade in DZ, vsaj v delu ko so nesorazmerno in nepravno kršene človekove pravice in svoboščine

#pravo, #politika, #zakonodaja