8. oktober 2023

Ob koncu 60-ih let preteklega stoletja sem bil pravnik v velikem svetovno znanem mariborskem podjetju Metalna, ki je, enako kot druga podjetja, trpela zaradi pomanjkanja delavcev. Velika večina proizvodnih delavcev so bili »južni bratje« in eden od njih sem bil tudi sam.
Gospodarstveniki so takrat pri zakonodajalcu izsilili sprejem zakona, po katerem je delavec bil dolžan plačati nekaj mesečnih plač delodajalcu, če je zapustil delo brez odpovednega roka. Večina delavcev je takrat prek noči odhajala v Nemčijo brez odpovednega roka. V nekem konkretnem primeru sem na sodišču zastopal Metalno zoper delavca iz Bosne, ki je odšel v Nemčijo, imel pa je ženo in tri mladoletne otroke. Postopek na sodišču je bil enostaven; Metalna je zahtevala plačilo 3 plač in ponudila dokaz, da je delavec zapustil delovno mesto brez odpovedi. Razprava na sodišču je bila kratka, sodba o plačilu odškodnine je bila izrečena takoj. Po razpravi je k meni pristopila delavčeva žena in v joku glasno rekla: »K vam bom pripeljala tri otroke …« Tisti, ki so na hodniku sodišča slišali najin razgovor, so verjetno domnevali, da gre za kakšen družinski spor.
Osebno priznam, da sem takrat imel slabo vest in spomnim se, da smo pozneje na delavskem svetu (to je bil v socializmu najvišji organ upravljanja, v katerem so bili pretežno delavci, ki so imeli več posluha za tovrstne situacije kot administrativni delavci) uspeli sprejeti sklep o ustavitvi tovrstnih sodnih postopkov.
Na ta dogodek se spomnim vedno, kadar vidim, kako se veselijo stranke in njihovi odvetniki, ali državni ali zasebni tožilci, kadar uspejo na sodišču doseči odločitev v svojo korist in na škodo drugega. Čeprav je sodni spor posebna vrsta igre, v kateri zmaga »boljši igralec«, mi je vedno žal tistega, ki v tej igri doživi poraz. Tako kot na drugih področjih ljudje nimamo človeške pokončnosti, da bi se vživeli v občutke poraženca, se postavili v njegovo vlogo, ne samo v pravdnih sporih temveč tudi v drugih podobnih življenjskih situacijah. Tuje nam je poistovetenje z drugo osebo in poskus predvideti poraženčeve občutke in misli. Manjka nam empatije in tudi nikoli nismo pozorni na nujnost občutenja čustvene resonance do drugih, ki so v neugodni situaciji, h kateri smo prispevali tudi mi. Bojimo se stopiti iz sebe in se postaviti v vlogo drugega, da bi spoznali možnost razločevanja in določanja čustvenih stanj drugih.
Če bi bili sprti stranki sposobni stopiti v čevlje druga druge in se domišljijsko zavedati emocij drugega, bi spor hitro končali na način, v katerem bi bili obe sprti stranki zmagovalki, tako pa sta pogosto, tudi po dolgotrajnem in napornem tekmovanju, v pravdnih zadevah obe stranki poraženki.
Znano je, da ob popredmetenju občutij drugih povratno spoznamo sami sebe.
Obsojajoči in podcenjujoči glasovi o drugih iz naše notranjosti blokirajo in ovirajo naše svobodno nastajanje, da obvladujemo življenje in tlakujemo skupno pot ustvarjalnosti kot smisla življenja …

Majda Kotnik
Zelo rada berem vaše kolumne, ki so polne življenjskih modrosti in z jasnimi sporočili!

Fedor Šlajmer
Na sodišču se empatija konča s sodnimi stroški.

Marija Fortič
Res lepo g. profesor, če bi to imeli bi bil raj na zemlji.
Ali ni Bog rekel, da je zemlja solzna dolina, zato je ljudi z vašo empatijo in mišljenjem tako malo.Pozdrav

Božo Mijatovic
Drži kot pribito….. Empatije na sodišču ni, zmaga “boljši igralec” 😰, zavajalec, lažov in …… 💸.

Simona Štravs
Res je profesor. Tudi v gospodarstvu med delodajalci in delavci zelo manjka razumevanja. Verjetno sem bila generacija zadnjih pravnikov v socializmu in delavski sveti so imeli vpliv tudi na odnose in kadrovske situacije.
Teh momentov danes ni, sinikati so na ravni države, v manjših podjetjih jih ni. Rada betem vaše kolumne in na predavanjih vas večkrat citiram.

Breda Rožič
Intuicijo imamo ljudje za to, da jo poslušamo, ji sledimo in jo razvijamo. Ko Ego preglasi intuicijo, ko uveljavlja svoj prav za vsako ceno, se obetajo težave. To se ne dogaja samo na sodišču. To se dogaja v življenju vsakega posameznika tudi odvetnikov, tožilcev in sodnikov. Na tej točki se rojevajo problemi posameznikov in množice. Ljudje smo naravna bitja in intucija ob rojstvu je darilo narave, potrebno jo je le spoštovati in upoštevati. Vsak posameznik, ki slavi zmago zaradi ega, slej ko prej občuti poraz zaradi intuicije.

Mira Gojak Planinc
Um mora biti u srcu, onda pravilno radimo.

Kukovec Zlatko
Spoštovani profesor, prosim pošljite to na ministrstvo za pravosodje, ustavnem, vrhovnem , … in vsem DELOVNIM SODIŠČEM! DRŽAVA SLOVENIJA PROTI LJUDEM
https://www.dnevnik.si/1042716143
dr. Andraž Teršek: “Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki! (3. Ustave RS: -LJUDSTVO-OBLASTNIKI?)
Pravne prakse so prešle mejo absurda. V tem smislu je v Sloveniji skoraj perverzno govoriti o pristni pravni državi oziroma o vladavini prava.
Vladavina prava ni uresničena.
https://www.dnevnik.si/1042770366/slovenija/priznajmo-to-ocitno-ni-drzava-vladavine-prava-zato-se-nekaj mora-zgoditi
dr. Andraž Teršek: »V najboljšem primeru živimo v zakonski in/ali sodniški državi.
V državi zakonističnega legalizma, legalističnega zakonizma in zakonopisnega prečrkarjenja.«

Vesna Pomlad
Kot smo različni ljudje, smo različnih nazorov, družbena ureditev daje kompas!

Janja Deutschmann
Zelo resnicno! Bravo!

Mira Kokolj
imam občutek, da je sodišče ustanova, ki prodaja svoje storitve in so udeleženci plačani po rešenih primerih. Kot v trgovinah samo brez množic….

Ksenija Tusek Bunc
Da pravnik govori o empatiji……

etika#