6. marec 2023

Včeraj zvečer (5. 3. 2023) smo na prvem programu TV Slovenija gledali in poslušali intervju mednarodno znanega slovenskega zdravnika, ki je bil pred tujim sodiščem obsojen na plačilo enormno visoke odškodnine za domnevno napako pri operaciji. Ne želim razpravljati o pravnih problemih, ki so mi podrobneje znani, vendar bi rad opozoril na določena nepravna vprašanja, ki se ob tem izpostavljajo kot zelo aktualna in spodbujajo k razmišljanju o nujnosti drugačnih pristopov k prizadetim na takšen ali drugačen način.
V tem konkretnem primeru se je izkazalo, kako neučinkovito je naše zavarovalništvo, zlasti na področju zavarovanja odgovornosti zdravnika, o čemer sem v preteklih letih večkrat opozarjal na mednarodnem srečanju »Medicina in pravo« v Mariboru. Ta primer plačila odškodnine bi moral biti primarno predmet zavarovalnega obravnavanja, ne pa le zadeva zdravnika, ki se mora sam braniti in plačevati odškodnino z izgubo celotnega premoženja in še dveh tretjin mesečne pokojnine. Zdravnik bi moral biti kot fizična oseba kot delavec zdravstvene ustanove ustrezno zavarovan. Višino odškodnine, določeno od tujega sodišča v višini več milijonov evrov, so slovenska sodišča preprosto priznala. Čeprav je višina odškodnine enormna, bi lahko z ustreznim zavarovanjem in s sozavarovanjem oziroma pozavarovanjem bila pokrita. Sočasno pa je to tudi opozorilo, kako drugi narodi cenijo zdravje in človekovo življenje, z določanjem višine odškodnine za poškodbo oziroma izgubo kvalitetnega življenja.
Drugo vprašanje je, zakaj mora Evropsko sodišče za človekove pravice stalno poučevati našo pravno stroko o pravičnejšem reševanju zapletenih pravdnih postopkov.
Tretje vprašanje, ki je najbolj blizu vsakemu človeku, je odnos družbenega okolja do prizadetega sodržavljana. Posebej so se me dotaknile njegove izjave o razbitju družine in o trpljenju lastnih otrok zaradi poslušanja kritik in negativnih pripomb na račun svojega očeta. Otroka sta se zaradi tega tudi odselila iz svoje domovine in živita v tujini.
Intervjuvanec je poudaril, da je z odločbo ESČP sedaj njegov »obraz opran«, saj ni več »kriv« oziroma ni »kriminalec«.
Prav to dejstvo »pranja obraza« je nekaj, na kar bi moralo biti naše okolje pozorno. Zakaj družba, država, ki prispeva k »umazanosti obraza«, ne stori ničesar, da bi pomagala prizadetim oprati obraz. Ali bi se bilo državi tako težko vsaj javno opravičiti prizadetim, zoper katere so bili začeti postopki, vendar se niso končali po želji tistih, ki so postopke sprožili? Za vse medijske »obsodbe«, spodbujene s strani postopkov pregona, ki so končani tako ali drugače v korist prizadetega, postaja v naši družbi hud problem ne samo za prizadetega oškodovanca, temveč tudi za prizadetost njegovih družinskih članov, zlasti otrok in bližnjih sorodnikov. (Osebno sem se 7 let boril na sodišču za javno opravičilo države za insinuacije in izmišljene konstrukcije tajnih služb države o mojih hudih napakah ogrožanja slovenskega podjetništva. Nihče ne bo trdil, da ne drži izjava delavca organa pregona v Mariboru, češ da je dovolj, da so mediji opravili svoje. Vsi vemo, da je problem »oprati obraz«, umazan z medijskim poročanjem na osnovi spornih podlag državnih organov o domnevnih napakah posameznika, vendar si pred tem vsi zakrivamo lastni obraz.)
Ob tem se spomnim tudi na obsojanje družbenega okolja družbenikov izbrisanih gospodarskih družb v obdobju med letoma 1999 – 2011 iz sodnega registra, češ da so sami krivi, ker niso poskrbeli za pravočasno reševanje neaktivnih ali pa nedokapitaliziranih družb. Takrat mi je eden od družbenikov pisal: »Prosim, pomagajte mi, ne da dobim povrnjeno odškodnino, temveč da lahko opravičim sebe pred svojimi otroki, da jim nisem sam zapravil podedovane družinske hiše, temveč da sem jo izgubil zaradi napake države …«
Včerajšnji intervjuvanec ni razpravljal o pravnih problemih, ampak se je človeško izpovedal o trpljenju, ne toliko zaradi izgube premoženja kot zaradi občutka nemoči in nezainteresiranosti ter nepripravljenosti oziroma napak vseh tistih, ki bi mu lahko pomagali, pa tega iz različnih razlogov niso želeli ali mu mogli pomagati.

Janez Ujcic
Bravo, prof.dr. Ivanjko za poduk ljudem, ki so z državno zaslombo umazali posameznike. To kar se je 20 let neupravičeno dogajalo slovnskemu vrhunskemu zdravniku je sramota za naše pravosodje in še za koga drugega. Upam le, da bo končno pravica našla samo sebe.

Milojka Vihtelič
Se popolnoma strinjam z vami. Naše zavarovalnice priznavajo tudi na področju avtomobilskih zavarovanj nenormalno nizko odškodnino za primer smrti. Pobirale in zavarovale bi samo ekstra profite.

Boštjan Boštjan
Bravo Šime da si odprl temo in trpljenje našega odličnega zdravnika, situacijo zelo dobro poznam kot član zdravniške družine – oče, stric, teta bili vrhunski in predani zdravniki na najvišjem nivoju; menim, da je spoštovani zdravnik opravil nešteto odličnih posegov, žal v konkretnem se je pa nekaj zapletlo, menim da je konkretni zdravnik opravil poseg strokovno in po medicinskih uzancah, žal njegovem mnenju in zagovoru ni sledilo sodišče ko je odločalo, pa tudi ni našlo v izreku rešitev da finančno odškodnino prevzame pravna oseba oziroma zavarovalnica pri kateri ta pravna oseba zavarovana in njeni zaposleni oziroma tudi zunanji sodelavci.
Kaj več pa morda drugič, preprosto je treba omenjenemu zdravniku pomagati.

Franc Mihič
Politiki, pravosodje in državni mediji omogčajo javni linč že samo osumljenega državljana?!
Mar je to odraz demokracije ali velika potuha anarhiji, ki bi se jo morali vsi sramovati.
Pri nas je že samo osumljeni v javnosti že kriv in ostane kriv, čeprav ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, ker ni dokaza za takšno obsodbo na sodišču. Tragedija naroda pa je, da človek, ki ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, potem kljub temu doživi javni linč, ko ga javni mediji še naprej proglašajo, da je kriv. Politika in pravosodje pa nič ne reagirata, čeprav je to očitna anarhija, ki kazi pravosodje in oblast. Mar je to kultura naroda, da lahko javni mediji proglasijo človeka za kriminalca, brez dokazov in v posmeh sodišča in oblasti. Še vedno sem pretresen, ko sem na RTV SLO poslušal novinarja glavna kolumnista Dela, kako dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš javno klevetata premiera, da si bo ta zapomnil za vse večne čase. Širila sta laži. Pravosodje ni moglo J. Janšo pravnomočno obsoditi, saj tožilec sodišču ni priskrbel dokazov o utemeljenem sumu njegove krivde in primer je zastaral, kar je ustrezalo levi politiki in pravosodju. S tem pa je bilo Janezu Janši onemogočeno nadaljevanje obrambe na mednarodnem sodišču, ki ga ne bi brez dokazov, da je kriv, temveč bi bil spoznan za nedolžnega. Janez Janša je torej nedolžen, saj ne obstaja noben pravnomočni sklep sodišča o njegovi krivdi, kar velja, da je nedolžen. Vrhovni državni tožilec, mag. Andrej Ferlinc, ga je obtožil zgolj z “indici”, ni pa našel drugih kvalitetnih potrebnih dokazov, da bi ga lahko pravosodje pravnomočno obsodilo. Mag. Andrej Ferlinc je vrhovni državni tožilec, ki je pred leti prejel medaljo za izjemne delovne uspehe ter prispevke k strokovnemu in znanstvenemu razvoju tožilske službe, letos pa medaljo za življenjsko delo. Mar res ni noben tožilec nič odgovoren za neuspešne obtožbe in nato pa mu moramo res brez besed sprejemati neuspehe tožilstva in plačevati še ogromne stroške neuspešnega procesa. Kdo bo pojasnil, kako je mogoče, da odgovorni za neuspehe dobivajo še medalje. Tožilec pa bi se še enkrat rad, na enak način, lotil Patrie??? »V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako berem v Delu, oktobra l. 2017. «Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen.”To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo,” opozarja dr. Marko Bošnjak, sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice. Novinarja dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš pa še vedno javno trdita, Janez Janša ni nedolžen. Nista edina! Ponovno berem njune izjave:»Janša ni nekdo, ki bi smel uporabljati besedo »krivosodje”. Svojo plačo bo najbolje zaslužil, če bo spokal in šel z oblasti dol. Ni sogovornik sodstva. Še najmanj kot obsojen kriminalec in kot nekdo, ki se stalno sprehaja po robu kriminala. O sodstvu nima kaj govoriti, Janez Janša za vse kar si pretrpel, si samo ti kriv in nihče drug. Janša je bil politik v zaporu. Ustavno sodišče je presodilo, da med postopkom pred rednimi sodišči politikovo kaznivo dejanje ni bilo konkretizirano na način, ko bi bila krivda dokazana onkraj razumnega dvoma.” Kdor še vedno trdi, da je “Janez Janša je kriv”, širi neresnico, blati človeka, kar menda je ja kaznivo! Novinar nedolžnemu premieru odreka celo pravico do javne besede! Ali ni to kršenje človekovih pravic? Ali taka ravnanja dvigajo ugled novinarstvu in pravosodju, kar še kako potrebuje naša država prava? Kdaj bo pri nas veljalo:”Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen!”Pa še to! Zakaj vendar premier Janez Janša pusti, da ga evidentno blatijo, ko premier vendar ve, da je klevetanje kaznivo dejanje. Premier Janša in njegovi strankarski tovariši menda vedo, da je v državi prava vsak , ki je sam doživel nasilje ali je bil temu priča , dolžan to prijaviti organom pregona. Vsak, ki tega ne stori, stori kaznivo dejanje. Premier volivcem sporoča “še vedno sem žrtev”, pomagajte, a sam nič ne ukrene, da se preneha blatenje vsakega državljana, seveda tudi premiera, saj bi to tožbo dobil zagotovo; to mi pravi znanec – odvetnik z vrst levice, ki ne razume premiera, enako tudi jaz ne, zakaj ne vloži obtožbo suma storitve kaznivega klevetanja npr. zoper novinarja, saj bi sodišče oba ob dokazih, posnetih in zapisanih na javnih medijih, spoznalo za kriva in ju kaznovalo. Ne morem razumeti in sem vznemirjen in razočaran, da celo predsednik vlade opusti pravico in ne opravi zakonsko dolžnost, da zadevo prijavi tožilstvu, da potem sodišče kaznuje tiste, ki so ga klevetali. Menim, da to ne prispeva k izboljšanju pravosodja oz. države prava, ki je osnova, da deluje demokracija, sicer je ta le figov list za prikrivanje anarhije.
Miloš Križaj
To je še en primer dodane vrednosti slo pravosodja. Niti enkrat niso nič ukrenili. Izbrisani, Ernestina Rožman, trije nasilno odvzeti otroci, babica, dedek brez pravic do osirotelih otrok zaradi očeta morilca, tudi: Raščan vikend zapor in milijoni, Bavčar več slave kot zapora, Lovšin uživa na svobodi…. Če bi zaščitili prof. Dolenca bi on s svoj znanjem in delom povrnil vse stroške. Vodijo nas bedaki.

Jana Goriup
Kako že pravi kitajski pregovor: “Ko se z blatom boriš, da dokažeš svojo nedolžnost, si, tudi ko si jo dokazal, z blatom tudi poškropljen”, kar velja tudi za nekatere naše sisteme. ŽAL.

Ignac Pečoler
Spoštovani. Bral sem članke, ki so bili objavljeni ob pričetku zapleta. Pacient naj bi pogodbo o operaciji sklenil z zdravnikom in ne ustanovo, kjer je le ta operiral. Zavarovalnica pa naj bi zavrnila izplačilo odškodnine, ker zdravnik ni imel urejenega zavarovanja. Pravno formalno ima zavarovalnica prav, če te navedbe držijo. Če pa je zdravnik operiral v imenu in za račun UKC, pa bi morala ustanova poravnati odškodnino, v kolikor ni bilo ustreznega zavarovanja. Takšna je praksa po svetu, mar ne? Kar se pa tiče postopka pred Izraelskem sodišču in možnosti sodelovanja obrambe je pa ESČP razsodilo, da so mu bile kršene pravice. Zgodba ima več “obrazov”, kot vse v življenju.

pravo#