Danes 13. maja 2026 sem stal v tišini ob vozilih, ki so po enainosemdesetih letih odvažala človeške ostanke iz mariborske Dobrave proti Hrvaški. Dolga kolona 17. mrtvaških vozil ni bila samo organiziran državni prevoz kosti. Bila je tiho pričevanje o času, ko je človek človeku prenehal biti človek. Ko so po koncu vojne, v dneh, ko bi moralo orožje utihniti, še vedno govorili maščevanje, strah in smrt.

Ob majhnih simbolnih krstah v vodilnem vozilu sem razmišljal: kdo so bili ti ljudje? Kakšna imena so nosili? Kdo jih je čakal doma? Kdo jih je zadnjič objel? Med njimi gotovo niso bili samo vojaki. Bile so tudi matere, žene, starejši ljudje, morda otroci. Ljudje, ki jih je vrtinec zgodovine odnesel med množico poraženih, med tiste, ki jim po vojni ni bilo prizaneseno. In potem desetletja niso imeli niti groba niti imena.

Kot otrok v Hrvaškem Zagorju sem prvič slišal govorice o mariborskih pobojih. Takrat nisem vedel, kje je Maribor, nisem razumel zgodovine, še manj politike. Toda v glasu starejših je bilo nekaj, kar otrok začuti: strah in bolečina, ki ne mineta. Ko sem mnogo let pozneje prvič prišel v Maribor, sem želel videti kraj, o katerem se dolgo ni smelo govoriti. Človek čuti, da zemlja včasih molči težje kot ljudje. Tam nisem našel odgovorov, našel pa sem občutek, da resnica nikoli popolnoma ne izgine, tudi če jo desetletja zakrivajo molk, ideologije ali prepovedi.

Današnji trenutek me je zato posebej pretresel. Ne zaradi politike, ne zaradi državnih protokolov, podpisov listin o izročitvi kosti 500 po drugi svetovnih vojnih umorjenih  oseb brez sodišča. Na današnji poslovitvi ni bilo  govorov se slišala le duhovnikova tiha molitev… Ganila me je misel, da se nekdo po tolikem času vendarle vrača domov. Čeprav samo v kosteh. Čeprav brez imena. Človek namreč ne potrebuje samo življenja – potrebuje tudi grob, spomin in dostojanstvo.

Ko sem opazoval ministra Vlade RH za hrvatske branitelje Tomo Medved, veleposlanika HR v Sloveniji mag. Boris Grigić, duhovnika in peščico prisotnih, sem imel občutek, da smo priča nečemu večjemu od zgodovinskega dogodka. Kot da se po dolgih desetletjih, deloma vrača človečnost. Morda prepozno za mrtve, toda nujno za žive. Narod, ki si ne upa pogledati tudi svojih temnih strani, ostane ujetnik preteklosti. Sočutje do mrtvih ne pomeni opravičevanja zločinov. Pomeni priznanje, da nihče ne bi smel izginiti brez imena, brez molitve, brez znamenja, da je nekoč obstajal.

Posebej boleča je misel na tiste civile, ki so verjeli, da jih bodo zavezniške sile zaščitile. Mnogi so bežali v strahu, ne vedoč, kaj jih čaka ob vrnitvi. In potem so bili izročeni smrti. To ostaja ena največjih moralnih ran našega prostora. Ne zaradi politike, ampak zaradi človeka. Zaradi vprašanja, kako hitro lahko zmaga postane maščevanje in kako hitro ideologija utiša vest.

Ko danes razmišljam kot star človek, se mi zdi, da je najpomembnejše prav to: da mrtvim vrnemo dostojanstvo, živim pa resnico. Brez sovraštva. Brez novih delitev. Samo z zavedanjem, da nobena zmaga ne more biti velika, če nad nemočnimi ostane nepokopana tišina.

In morda je bila prav današnja tiha kolona vozil na poti proti Hrvaški meji, kjer so jih čakala delegacija oblastnih in cerkvenih organov, nekaj takega — pozni, zelo pozni pogreb ljudi, ki ga desetletja niso smeli imeti.

Postopek pokopa mrtvih v skladu z civilizacijskimi tradicajami začenja v obeh državah. Upam , da to ne bo povzročalo ideološkh delitev na dobre in slabe ljudi v vojni.

Ob današnji poslovitvi sem kljub žalosti občutil tudi tiho zadovoljstvo. Po dolgih desetletjih se je vendarle začel civiliziran in dostojen postopek pokopa mrtvih, kakršnega človeku dolgujeta tako narod kot država. Pomembno je, da pri tem sodelujeta obe državi, slovenska in hrvaška, saj mrtvi po tolikem času ne potrebujejo novih sporov, ampak mir.

Iskreno upam, da ta dejanja ne bodo postala razlog za nove ideološke delitve na »dobre« in »slabe« ljudi iz časa vojne in povojnih let. Zgodovine ni mogoče razumeti črno-belo, še manj pa jo zdraviti z novim sovraštvom. Dostojen pokop ni politično vprašanje, ampak temeljno civilizacijsko dejanje. Gre za spoštovanje človeka in priznanje, da ima vsakdo pravico do groba, imena in spomina.

Morda prav v tem tihem vračanju mrtvih domov tiči tudi majhna možnost, da bodo prihodnji rodovi znali o preteklosti govoriti bolj mirno, bolj človeško in brez želje po novih delitvah.