15. marec 2024

Pred dnevi sem na hrvaški televiziji z zanimanjem poslušal intervju s kolegom Ivanom Koprićem, profesorjem na Pravni fakulteti v Zagrebu, ki se je pogovarjal o svojem pesniškem ustvarjanju ob svojem pravniškem delu. Na vprašanje novinarke od kod mu ljubezen do pesništva in kaj ga je pritegnilo v pisanje pesmi, glede na to, da so pravniki po splošno znanih predsodkih hladni, strogo odmerjeni s suhoparnim in rigidnim besednjakom, je pravnik pesnik odgovoril, da ga je pritegnila magična moč besede, ki je tudi pravniku osnovno orodje.

Ob tem se mi je utrnila misel, da imamo tudi v naši sredi meni dragega prijatelja, kolega pravnika, pesnika Gorazda Šifrerja, ki je že pred leti s svojo prvo objavljeno zbirko »Pesmi«, leta 2019, zbudil pozornost ne samo v pravniških krogih temveč tudi pri ljubiteljih pesniškega razmišljanja o življenju, ki je »ena sama ljubezen«, kot je zapisano v uvodu v njegovo zbirko. Prvi stih v pesmi brez naslova razmišljajočemu bralcu pove vse: »Ne išči ničesar tam zunaj, saj je vse v tebi, svet si ti …«

Njegove pesmi se nas dotaknejo, četudi ne poznamo oseb in dogodkov – vendar nam dajo misliti o ljubezni do življenja, hvaležni v tišini »da smo, da si ti, da sem jaz, da so dvojine na dolgi poti domov …«.

Pravo in poezija sta sicer različni področji, vendar imata nekatere skupne značilnosti v strukturi in slogu izražanja. Oba zahtevata jezikovno spretnost, ustvarjalnost pri oblikovanju besed ter sposobnost izražanja sporočil na način, ki pritegne in nagovori bralca.

Tako pravo kot poezija zahtevata jasnost in natančnost jezika. V pravu je pomembno, da se zakoni, predpisi in pravna načela izražajo na način, ki je razumljiv in nedvoumen. Prav tako je v poeziji ključno, da se besede izberejo in združijo na način, ki jasno prenaša sporočilo in ustvarja želeni učinek na bralca.

Pravi in poezija sta pogosto odvisna od oblikovanja in strukturiranja besed. V pravu se uporabljajo različne pravne strukture, kot so členi, odstavki in alineje, da se ureja in organizira pravno besedilo. Podobno se tudi v poeziji pogosto uporabljajo različne pesniške oblike, kot so rime, ritmi in stihi, da se ustvari specifičen občutek in vzdušje v pesmi.

Pravo koy tudi poezija zahtevata sposobnost ustvarjalnega izražanja. V pravu se pravniki pogosto soočamo z izzivi, kako zapletene pravne koncepte in argumente izraziti na način, ki je prepričljiv in učinkovit. Podobno se pesniki soočajo s izzivom, kako uporabiti besede na izviren, čustven in slikovit način, da bi izrazili svoje misli, čustva in ideje. ( Razmišljanja o pravu in poeziji se nadaljujejo..).

Marko Pavliha

Dragi Šime, če mi dovoliš, bi omenil (še) nekaj velikih pravnikov-pesnikov: Goethe, Goldoni, Rilke, Verlaine, Valéry, Koseski, Prešeren, Jenko, Gradnik, Premk, Pavček … Obsežen je literarni opus jezičnih dohtarjev …

Šime Ivanjko

Dragi Marko, hvala za te podatke. Posebej bi želel obravnavalti v naslednjem zapisu povezanost ali pa tudi razdvojenost Prešerna kot pravnika in pesnika. Bom vesel, če se pridružiš razmišljanju kako v naš pravniški “suhoparni” svet vnesti več prave vizionarske človečnosti…

Marko Pavliha

Šime to je nekako tudi spiritus agens mojih nepravniških knjig, pri zadnji (Svetilnik) je urednica celo pripisala “poetičnega pravnika”

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, čudovita primerjava pravnikov s pesniki. Druži ju magična moč besede, nad katero sta oba očarana. Da, cudežna je moč besede.

pravo#