Ne vem, kaj me žene, da skupaj postavim predsednico Državnega zbora, rdeča preproga in svoj nastop na družbenem omrežju. Na prvi pogled to nima nobene povezave. V resnici pa ima — ker je v ozadju isto vprašanje, ki se v naši družbi pojavlja pogosteje, kot si priznamo: kaj je komu tega treba, kadar ravna drugače, kot okolje pričakuje.
Priznam: že petindvajset let me ne spusti nekaj, kar je za mnoge “stara zgodba”, za tisoče pa še vedno odprta rana. Gre za tragedijo ljudi, ki so izgubili osebno premoženje v okoliščinah, ki jih težko primerjaš z normalno pravno državo. Meni je ta zgodba še posebej blizu, ker je povezana z mojim poklicnim delom. In prav zato, ker je povezana s pravom, se ne čutim krivega, da jo odpiram znova in znova. Kdor je v pravu, ima dolžnost, da ne molči, ko vidi sistemsko napako.
V začetku leta 1999 sem po naročilu takratnega Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem sedežem v Mariboru pripravil osnutek Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Namen je bil jasen in — priznam — skoraj idealističen: zaščititi mala, praviloma družinska podjetja pred velikimi gospodarskimi in državnimi sistemi. Osnutek je bil v javni obravnavi dobro sprejet. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je po mojem prepričanju ena od najbolj nedopustnih epizod našega zakonodajnega postopka.
V procesu sprejemanja je strokovna služba Ministrstva za finance zamenjala celotno vsebino zakona, razen naslova, in ga posredovala Vladi RS kot predlog za Državni zbor — po hitrem postopku. Namesto zakona, ki bi varoval podjetja, je nastal zakon, ki je uredil izbris družb iz sodnega registra brez urejanja dolžniško-upniških razmerij po prenehanju družbe. In ko je Vlada RS sprejela tako oblikovan predlog, je bila — po mojem vedenju brez vednosti Vlade — pripisana še dodatna določba: določitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb.
Najbolj trpko pri tem je, da o zamenjavi vsebine osnutka zakona ni bilo seznanjeno niti ministrstvo, ki je naročilo osnutek, kaj šele jaz kot avtor prvotne verzije. Govorimo o situaciji, ko “tvoj” zakon dobesedno ni več tvoj — ostane samo naslov, vsebina pa postane nekaj drugega. In posledice tega “nekaj drugega” so nosili ljudje v obliki izgube osebnega premoženja v več deset milijonov današnjih evrov.
Ko je bil zakon sprejet, sem skupaj z drugimi vložil pobudo za presojo ustavnosti. Ustavno sodišče je sprejelo odločbo U-I-135/00, delno razveljavilo določbe in postavilo okvir za razlago odgovornosti. A tudi Ustavno sodišče takrat ni vedelo nečesa ključnega: da so bile določbe o odgovornosti družbenikov naknadno pripisane v predlog zakona breze znanja Vlade kot predlagatelja zakona. . To je bilo odkrito šele dve desetletji pozneje. Dvajset let. Dovolj, da se ljudem življenje obrne, da otroci odrastejo, da podjetja ugasnejo, da se premoženje razsuje in da se v javnosti utrdi prepričanje, da je “to pač tako bilo”.
Vmes sem pripravil štiri osnutke zakonov (2007, 2011, 2018 in 2021), ki so bili sprejeti v Državnem zboru. Na podlagi zadnjega (ZOKIPOSR) je bila leta 2021 določena obveznost države: izplačilo 60 odstotkov odškodnine družbenikom. Pa vendar — kot v slabi ironiji — je ob sprejemu zakona skupina poslancev z nerazumljivim amandmajem preprečila, da bi od leta 2022 do danes kdorkoli prejel en sam cent.
Leta 2022 sem pripravil osnutek novele neučinkovitega zakona. Predsednica Državnega zbora je dvakrat obljubila, da ga bo kot poslanka vložila v zakonodajni postopek. Obljube ni izpolnila. Tu se zgodba vrne v sedanjost. In tu se v resnici začne moj današnji zapis.
Pred dnevi sem sedel v krogu prizadetih oškodovancev (sam osebno nisem med njimi) in razlagal, da novele ne bo. Eden od prisotnih je pripomnil: “Raje pleše po rdečem tepihu na državni svečanosti.” In nenadoma smo, precej tipično slovensko, iz pravne tragedije preskočili na protokol. Začela se je razprava: ali je bil njen nastop primeren, ali ni bil, ali se “spodobi”, ali “predstavlja državo”, ali bi morala biti “državniška”.
Razprava se je končala z vprašanjem, ki v naših krajih pogosto nadomesti argument: Kaj ji je bilo tega treba?
In prav to vprašanje sem neštetokrat slišal tudi jaz. Ne na rdečem tepihu, seveda — ampak na družbenem omrežju. “Zakaj se kot univerzitetni profesor pojavljaš na Facebooku? Zakaj razlagaš? Zakaj se izpostavljaš? Kaj ti je tega treba?” Še posebej, ker ob tem vedno povem, da nisem med oškodovanci. Kot da moraš imeti osebno škodo, da smeš javno govoriti o tuji krivici. Kot da je solidarnost nelegitimna, če ni podprta z računom.
Pred petnajstimi, sedemnajstimi leti profesorji na družbenih omrežjih niso bili “normalni pojav”. Akademski svet je imel svoje tihe kodekse: resnost, distanca, pisanje za stroko, nastopanje v okvirih statusa. Kot da funkcija pride z nevidno uniformo: manj človeka, več kipa. In ko kip spregovori preveč človeško, okolje zardi od nelagodja.
Zato mi je prizor z rdečega tepiha nenadoma postal zanimiv. Ne zato, ker bi bil bistven za državo, ampak zato, ker je razgalil isto predstavo, ki jo občutim tudi sam: dostojanstvo naj bi pomenilo togost.
Ko je predsednica Državnega zbora na rdečem tepihu naredila nekaj sproščenih, skoraj plesnih korakov in pozdravila ljudi, so bili odzivi mešani. Eni so v tem videli toplino, drugi neprimernost. Eni so rekli: “Končno človek.” Drugi: “Ne spodobi se.” Tako kot pri mojem nastopu: eni vidijo približevanje znanja ljudem, drugi “izstop iz okvirov”.
Zakaj se je predsednica odločila za tak nastop? Ne vem. Lahko samo domnevam. Najbolj verjetno je, da ni en sam razlog, ampak mešanica. Morda je bilo spontano: glasba, vzdušje, publika. Morda je bil zavesten signal: institucija je iz ljudi, ne iz marmorja. Morda je bila komunikacijska taktika: v dobi desetsekundnih posnetkov je “moment” valuta, prepoznavnost pa nagrada. Morda celo tiha oblika upora proti protokolu: “tudi jaz sem človek.”
In tudi če jo je veselil aplavz — ni greh, da je človeku prijetno, ko mu ljudje dajo pozitiven odziv. Ego postane problem šele, ko začne voditi vse odločitve in zasenči vsebino. Ne trdim, da poznam njen notranji motiv. Trdim pa, da razumem, zakaj se človek v javni vlogi včasih upre pričakovanju, da mora biti kip.
Pri sebi pa vem precej natančno, zakaj sem se jaz odločil izstopiti v javnost. Ne zato, ker bi si želel cirkusa. Ampak zato, ker sem prepričan, da pravo, če ostane samo v strokovnih krogih, počasi izgubi stik z ljudmi. In pravo brez stika postane hladno. Postane protokol.
Moji razlogi so preprosti — in niso vedno udobni.
Prvič: prekinitev tišine. Veliko ljudi iz akademskega sveta ostane v “varnem krogu”. Sam sem šel med ljudi. Moti me zaprtost pravniškega in profesorskega poklica. Znanje mora krožiti. Če je res vredno, mora prenesti tudi to, da ga kdo komentira, kritizira, ne razume takoj, se z njim ne strinja.
Drugič: svoboda. Status zna postati kletka. Ko mi nekdo reče: “Profesor tega ne sme,” mi v resnici postavlja mejo identitete. Kot da je profesor poklic, ki mora izključiti človeka. Jaz pa vztrajam: sem pravnik in profesor, a sem tudi človek. In nočem, da mi kdo razlaga, da je človeškost neprimerna za akademski naslov.
Tretjič: smisel. Želim služiti smislu, ne samo egu. Če je moja vsebina usmerjena v razlago, pomoč in razmislek, je moj javni nastop prej javna služba kot samopromocija. In ja — pošteno povedano — človek ob tem začuti tudi zadovoljstvo. Nič ni narobe, če mi je dobro, ko najdem odziv na moje objave v družbenem okolju. Problem bi bil, če bi postal odvisen od všečkov in bi brez njih izgubil kompas.
Seveda je prisoten tudi ego. Želja, da te vidijo, slišijo, priznajo. A ego je lahko sopotnik, ne voznik. Ne dovolim mu, da določa pot — ali da drži volan v mojih rokah.
Ob vsem tem pa obstaja še en motiv, ki je zame najmočnejši: poklicna zavest. Kot pravnik in profesor gospodarskega prava ne morem sprejeti, da se je v zakonodajnem postopku zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo — in da je zaradi tega tisoče ljudi ostalo brez premoženja. Težko sprejmem tudi dejstvo, da je oblast petindvajset let napako prikrivala, jo relativizirala ali jo potiskala na rob, kot neprijetno opombo pod črto.
In tu je še nekaj osebnega, kar me zavezuje: maja 2024 sem delegaciji treh študentov, katerih starši so izgubili vse osebno premoženje, obljubil, da bom njim in drugim pomagal, da bi država priznala napako in plačala vsaj delno odškodnino. To ni promocija. To je obljuba. In obljube se — po mojem razumevanju — ne daje zato, da zvenijo lepo, ampak zato, da te držijo pokonci, ko bi najraje utihnil.
Zato se vrnem na začetek. Morda sploh ni ključno vprašanje, ali je nekaj “strogo primerno”. Morda je pravo vprašanje, ali je bilo pošteno, spoštljivo in dobronamerno. Če je bilo, potem malo človeškosti institucij ne ruši — včasih jih naredi bolj vredne zaupanja.
Zaradi tega mi je nastop predsednice Državnega zbora, mag. Urške Klakočar Zupančič, simpatično blizu. Ne zato, ker bi bil protokol nepomemben, ampak zato, ker me spomni na nekaj bistvenega: institucije niso močne zato, ker so hladne. Močne so, kadar so poštene in odgovorne. In kadar si upajo biti — vsaj malo — človeške.
Toplina da. Poniževanje ne. Pogum da. Cirkus ne.
In če se komu vse to še vedno zdi “neprimerno”, je to pogosto samo druga beseda za: nisem navajen videti človeka tam, kjer sem pričakoval kip.