20. januar 2022

Živimo v družbi, kjer so vedno prisotni »predvidljivi«, ki jih sprejemamo kot normalni pojav, ne da bi se sploh zavedali, kako je to nevarno za družbo in posameznika. V času pred volitvami se nam vedno vsiljujejo samo »predvidljivi« kandidati, kot da nepredvidljivih ni, ki bi bili bolj sposobni voditi družbo. Če ima družba težave, so »predvidljivi« povzročitelji »privoščljivi sosednji narodi«. Če smo lačni kruha, so »predvidljivi« bogati. Za socialno revolucijo so »predvidljivi« za odstrel izobraženci. Za slabe rezultate v športu so »predvidljivi« trenerji. Za propad podjetja so »predvidljivi« nesposobni h kriminalu nagnjeni direktorji in pohlepni lastniki. Za napake države so »predvidljivi« krivci politiki. Da ne deluje pravna država, so »predvidljivi« slabi pravniki. V partnerskih oziroma zakonskih odnosih je za težave »predvidljivo« odgovoren drugi partner.

Lahko bi v nedogled naštevali primere, v katerih se pojavljajo »predvidljivi«, bodisi kot nekaj samo po sebi sprejemljivega in razumljivega, in se na njih ne oziramo, ali jih občudujemo oziroma obtožujemo. Pri srečanju s »predvidljivimi« je bistveno, da nanje sploh nismo pozorni in ne razmišljamo, kako smo indiferentni tudi takrat, kadar ne bi smeli biti. Do »predvidljivih« se pogosto ponašamo kot pri srečanju z beračem, ki nas prosi na ulici za en euro. Gremo mimo in se v mislih opravičujemo ter pomirjamo našo vest: »Tako pač je, to je življenje.«

Vendar … kako si naj pomirimo našo vest, ko vsakodnevno pogosto slišimo o več deset smrtih zaradi covida-19, pretežno starejših bolnikov – predvidljivih (brez narekovaja) za umiranje? Podatke o umrlih sprejemamo z občutkom pomiritve, saj gre za starejše, ki …! (Ne vem, če je to mogoče primerjati z opisanim srečanjem z beračem, vendar mi je podobnost blizu).

Razmišljam, kako bi družba in mi kot posamezniki reagirali, če bi se, ne daj Bog, zgodila nesreča, v kateri bi umrlo deset ali več otrok, šolarjev, študentov in mladih ljudi. Ob takih nesrečnih dogodkih bi se sprožili številni postopki z namenom, da se ugotovi vzrok in morebitna odgovornost za njihov nastanek.

Smrt zaradi covida-19 bodisi da je neposredno posledica okužbe, ali je okužba le pospešila smrt manj zdravih ljudi, je vedno smrt, ki jo obžalujemo in sočustvujemo s tistimi, ki so prizadeti s smrtjo matere, očeta, brata, sestre oziroma njim dragih oseb. Do smrti ni mogoče biti neobčutljiv.

Najbolj me moti ta splošna indiferentnost družbenega okolja do smrti, povezanih s covidom -19, ki je pogosto posledica miselnosti, da so starejši itak predvidljivi za umiranje in da tovrstno umiranje ni posledica naše neskrbnosti, da bi druge zaščitili pred nami. Moralno smo vsi odgovorni za te smrti in notranja miritev naše vesti, da se to pač dogaja v življenju, je nevarna samoprevara.

Danes pozabljamo, da moralna odgovornost pomeni varovati drugega pred samim seboj, za razliko od pravne odgovornosti, ki pomeni varovanje sebe pred drugimi.

Boris Gerjovič

Dragi moj Šime, imaš napačno definicijo starosti, ker v resnici ta sploh ni vezana na EMŠO ampak na predvidljivost za odhod na oni svet. E vidiš , sedaj prehajava pa na glavni problem in to je, da ni družba ta, ki je nesramno izvršila tako selekcijo ampak se ljudje sami razdelijo med tiste, ki še vztrajno kolesarijo, čeprav imajo že preko 70, 80 ali celo 90 let in na one druge , ki po 60 letu le še čakajo, da se zgodi predvidljivo! Tu je tudi glavni razlog, da ene pobere še pred 70 in drugi (med katerimi upam si tudi Ti) dočakajo celo 100. Ker so ti odstotki iz preteklosti popolnoma jasni, je žal tudi jasno koliko imamo sedaj predvidljivih in to nima nobene veze s korono – dosti jih umre od strahu!

Vesna Pomlad

Mislim, da je indifirentnost do Covida, izrazitejše pri nas. Z dejstvi, z argumenti, se direktno poslanci obračajo na predsednika, Macrona, glede žrtev…. Pri nas, nihče.. Medicinska stroka kontradiktorna v izjavah.. Dr. v odmevih”ja zbolevajo tudi cepljeni, seveda ker ko se cepis moras biti zdrav, v dobri psihofizično kondiciji…

Tako, ok, leto nazaj, “najprej moramo pocepiti starejše z oslabeli imunskim sistemom, kronično bolne…”

Ali so koga v domovih pregledali, vprašali… Ne prišli pocepili….

Tako neumni, pa zopet nismo, ni žal kritične mase, ker ljudje ne uvidijo, nočejo..

Ana Lončar

Poštovani, stavila sam ‘ljutu facu’, zato što ste tako, tako dobro detektirali mnoge situacije u životu, morala bi opsovati (ali neću), tako ‘predvidljive’, a pitamo se zašto

Barbara Bračič

Najprej tole: vsi se bomo postarali, če bomo imeli srečo! Zato indiferentnost do starih ni na mestu. Le na poti v staranje smo si enaki.

Glede nepredvidljivosti pa: ljudje se v glavnem bojijo nepredvidljivega. Nepredvidljivo je zame pojem za svobodo. Od nekdaj sem jo cenila, si jo želela in si jo, v dopustnih mejah, tudi vzela. Na delovnem mestu in v osebnem življenju. Res nikoli pa nisem marala kalupov in črede!

Ko sem še učila moje srednješolce sem jim pri eni od ur pokazala film o tem kaj pomeni razmišljati s svojo glavo oz upati se. Zaključi se tako, da pokaže veliko čredo ovac, ki jih en pes spravi brez težav v ogrado. Nato enako ponovijo s kozami. Pa ne gre. Koze so šle vsaka v svojo smer! In moj zaključek so bile besede: vi se odločite a boste koze ali ovce! Sledila je zanimiva debata!

Zoran Birovljevic

Sviđa mi se tema pogotovo što je vezana za moral. Znamo da je moral u izvornom obliku skup nepisanih pravila i običaja koji utvrđuju međuljudske odnose i prosuđuju što je dobro, a što zlo u nekoj ljudskoj sredini. Nažalost napretkom nauke on se dosta erozirao prvenstveno kao posledica nestabilnosti ljudske sredine. A da ne bi mnogo pametovao navešću samo jedan primer koji se odnosi na to da danas ljudi imaju više virtualnih prijatelja preko društvenih mreža nego što stavrno znaju ko živi u njihovoj zgradi, ulici, gradu. zato je dans sve manje empatija za ljude oko sebe i njihove probleme. Društvene mreže, mediji, političari i ko zna ko još zatrpavaju nas svakim danom ogromnim brojem informacija što tačni što netačnih tako da nemamo vremena ni da razmislimo o nekom događaju a već sledi nov. Sve ovo radi jedinog ljudskog cilja danas zvanog NOVAC bez obzira kako se do njega dolazi.

Jasna Kontler

Žal smo družba, kjer moralne vrednote spoštuje vse manj ljudi, hkrati pa narašča odpor mladih do tistih starcev, ki niso več uporabni (morda to zveni pregrobo, a tega ne trdim na pamet).

#starost, #covid, #smrt, #morala