31. januar 2021

Ob tragičnem dogodku v Šibeniku, kjer je poslovni človek v osebnih in dolžniško-upniških težavah posegel po svojem življenju in življenjih drugih, se zastavljajo določena vprašanja, na katere kot družba nismo pozorni.

Vsi vemo za samomore ljudi, ki so ostali brez vsega premoženja v podjetniškem poslovanju na podlagi zakona o izbrisu pravnih oseb iz 1999. leta. Pred kratkim sem dobil pismo bivšega podjetnika, ki je na podlagi omenjenega zakona izgubil vse družinsko imetje, brez lastne krivde, saj takega zakona ne pozna nobena država. Prosil je, naj pravna stroka po dvajsetih letih poskuša od države dobiti vsaj priznanje, da je slednja leta 1999 storila krivico deset tisočem občanov, da so izgubili celotno ali velik del svojega premoženja, da bi se lahko »opral« pred očitki lastne družine, da je zapravil družinsko imetje.

Na področju podjetništva smo se pravniki srečevali s hudimi duševnimi stiskami ljudi, ki so bili podjetniško neuspešni in so izgubili premoženje, družino in ugled. Žal smo ustvarili družbeno klimo, da podjetniški neuspeh pomeni družbeno stigmo, ki se je posameznik ne more rešiti do smrti. Nočemo razumeti, da je podjetništvo igra, v kateri ima podjetnik približno enako možnosti, da postane bogat ali da izgubi vse. Osebni stečaj rešuje ekonomski problem finančnih obveznosti, vendar posledice osebnega stečaja puščajo za seboj v dolžniku globoke duševne rane, ki jih mora reševati sam ali kvečjemu še njegova družina. Stigmo, ki jo dolžnik v osebnem stečaju nosi v sebi, družbeno okolje in mediji še dodatno povečujejo.

Za vrsto različnih osebnih težav imamo v družbi določene institucije, ki nudijo pomoč ljudem v duševnih in drugih stiskah; ne vem, kaj bi svetoval človeku, ki je v podobnih stiskah, kot je bil dolžnik v omenjenem tragičnem dogodku v Šibeniku. Banke, sodišča, davčni organi, ob podpori odvetnikov, poznajo le zakone, ki so tako kot družbeno okolje neusmiljeni, kadar gre za izterjave dolgov. Pri tem nikakor ne mislim, da dolgov ni treba plačati, vendar se zavedam nujnosti obstoja določene družbene institucije, ki bi psihološko skrbela za osebno stabilnost ljudi, ki so se znašli v tovrstnih situacijah, ki jih 50 let sploh nismo poznali. Tudi ti osebki so vredni družbene pomoči, tako kot drugi v raznih duševnih stiskah. Te stiske ljudi se ne rešujejo s pravom, temveč s humanim človeškim občutkom do človeka v težavah, da bi se izognili ne samo tragedijam, kot se je zgodila v Šibeniku, temveč da končno začnemo ustvarjati družbene odnose, ki jih pozna sodobno tržno-podjetniško gospodarstvo.

In zakaj nas mora EVROPSKO sodišče za človekove pravice opozoriti, da ni v skladu s človekovimi pravicami in njegovim dostojanstvom, da se na dražbi proda družinska hiša za dolg 140 evrov?

#izbris pravnih oseb, #duševna stiska, #zakonodaja