24. februar 2024

Ko razmišljamo o preteklosti življenja naše starejše generacije, ugotavljamo, da je danes bistveno lažje živeti, vendar pa zaradi tega nismo nič bolj srečni. Vsi se spomnimo našega otroštva, kako smo bili lačni, željni kruha, živeli v strahu pred bodočnostjo, se učili živeti v dvojnosti: skrivanja našega družinskega intimnega verskega življenja in javnega v šoli, nam tujega, prežetega z uradno ideologijo. Spomnimo se stalnih opozoril: »Pazi, kaj govoriš.« Nekatere od nas so posebej spremljali »dobri angeli čuvaji«, da ne bi »zgrešili poti«.

Sprašujemo se, ali nismo bili kljub temu bolj srečni, kot smo danes.

Danes je vse drugače, nismo željni kruha in svobodno govorimo, kar želimo. Vajeni smo, da imamo to, kar želimo, kakor in kadar želimo. Velikokrat ne vemo, kaj pravzaprav želimo, vendar to hočemo takoj. Moti nas prevelika izbira in udobje. Čutimo se preobremenjeni z možnostmi, ki so nam odprte in se težko odločamo, kako naj živimo ob ponudbi tistega, česar resnično ne potrebujemo, pri čemer nas vedno skrbi, da je izbira bila vedno napačna. Ne znamo ločevati bistvenega od nebistvenega, dobrega od najboljšega. Vedno nam primanjkuje časa. Zavedamo se, da bi morali predrugačiti svoje življenje, vendar nimamo volje, da bi kaj spreminjali. Neverjetno veliko je svetovalcev, ki nam ponujajo recepte za življenje, ki jih ne beremo ali pa so se izkazali za nas nekoristni. Včasih postanemo tako zmedeni, da ničesar ne ukrepamo in pustimo, da se nam stvari samodejno dogajajo ali pa gredo mimo nas. Kadar se moramo seliti iz enega kraja v drugega oziroma ko prestopamo iz enega življenjskega obdobja v drugega, smo v dilemi, ali moramo vse vzeti s seboj ali vse pustiti za seboj. Živimo v obdobju, v katerem je pravičnost relativen pojem. Pravo je sredstvo države, da nas obvladuje in varuje sebe pred nami, namesto da bi pravo varovalo nas pred državo. Vodijo nas politiki ne pa državniki, čeprav se zaklinjamo, da bi za državo dali življenje. Dom nam ni tam, kjer smo ga ustvarjali v času aktivnega življenja, temveč tam, kjer so nam otroci in vnuki. Napak, ki smo jih delali, ali so nam jih delali, ne znamo sočasno oprostiti in pozabiti. Navdušeni smo nad tehničnim razvojem, ki nam omogoča, da smo takoj informirani, kako je otrok izgubil svojo igračo, ne vemo pa, in nas tudi ne zanima, zakaj joka. Vsiljujejo se nam informacije, ne pa znanja in razmišljanja.

Pravzaprav ne vemo, in tudi ne želimo vedeti, kaj je resnična človekova sreča in zakaj sploh živimo …

Da, res je danes lahko živeti, težko pa je biti srečen!

Tone Potocnik

Žal je tako,da vse kar smo z velikim trudom dosegli,ustvarili…,nas bolj osrečuje,kot stvari pridobljene na lahek nacin. Morda je tudi to eden od vzrokov manj sreče in radosti kot nekoč… Človek,ki se zna veseliti in je zadovoljen z malimi stvarmi,ga to osrečuje je notranje bogat, ker mu to greje in hrani srce in dušo.

Milena Oak

Vasi prispevki me vedno znova navdusujejo in skoraj za vsako vasa podana spoznanje se kriva tudi delcek mojih razmisljanj,dvomov,skrbi in neodlocnosti ki z leti postaja vedno bolj pogosti gost v mojem zivljenju. Hvala !

Marjana Coronna

Neverjeten filozof si, napisati moras knjigo. Popolnoma se strinjam s tvojimi zaklucki.

Šime Ivanjko

Hvala draga Marjana, prestar za knjigo. Saj veš; ob 25. letu moraš biti lep/a, do 35.leta moraš imeti vse možne diplome, ob 45.letu moraš imeti vrhunsko plačano delovno mesto, ob 55. letu menjaš partnerja, ob 65. letu greš v politiko, ob 75. letu motiš okolje, ob 85.letu postaneš odveč sebi in drugim. Nič od tega nisem uspel…Sadaj nisem sicer odveč sebi sem pa drugim… Lep pozdrav v London..

Marta Leljak

Dr. Šime Ivanjko to je pa tako življenjsko, da se moramo strinjati z vami.

Franc Majda

G. ŠIME STE VRHUNSKI NIKAKOR PA NE ODVEČ.

#življenje, #sreča, #etika