Velikokrat se šele v pozni starosti zgodi boleče spoznanje: človek ugotovi, da ni živel iz sebe, temveč ob sebi. Preživljal je dni po tirnicah pričakovanj drugih – staršev, družbe, sistema – in nekega večera, morda v pokoju ali na robu življenja, se zave, da je njegovo življenje teklo mimo njegovega pravega jaza. Takrat si zastavi mučno vprašanje: Ali se splača začeti znova? Ali ima smisel na pragu poznih let skušati živeti drugače, bolj pristno? Ta streznitev v jeseni življenja žal ni redka. V raziskavah med umirajočimi je bilo najpogostejše obžalovanje: “Ko bi le imel pogum živeti življenje zvesto samemu sebi, namesto življenja, ki so ga pričakovali drugi.” Šele tik pred slovesom mnogi jasno spregledajo, kako veliko sanj je ostalo neizživetih, ker so se podrejali tuji volji in strahu, da ne bi razočarali.
Podobno nas opominja literatura. Tolstoj v noveli Smrt Ivana Iljiča prikaže uglednega uradnika, ki šele na smrtni postelji dojame, da je njegovo življenje bilo jalovo, saj je živel le po merilih, “kot so ljudje pričakovali”. Celotno svojo pot je posvetil izpolnjevanju družbenih pričakovanj, ne da bi se kdaj vprašal, kaj v resnici želi on sam. Šele umirajoč uzre “svoje izgubljeno življenje in začuti globoko obžalovanje. Takšne zgodbe – resnične in izmišljene – nas predramijo, ker nosijo ogledalo: koliko posameznikov slepo sledi začrtanim potem drugih in šele čisto prepozno spozna, da so ob stran potisnili lastno dušo.