Pričakovanja lahko zatirajo naše zadovoljstvo
3. maj 2024
Pred dnevi sem bil na obisku pri dobrem prijatelju, umetniku, ki v strokovnih krogih uživa velik ugled kot slikar. V razgovoru z neznanim kupcem njegove slike, srednjih let, sem ga vprašal, kaj ga je motiviralo za nakup. Zvedel sem, da mu je slika sicer všeč, vendar meni, da bo tudi njena vrednost, glede na umetnikov ugled, v bodoče rasla. Pri tem nisem ugotovil, kaj je bilo kupcu bolj pomembno; sedanji umetniški užitek ali pričakovana bodoča vrednost.
Ujel sem se v razmišljanju, ali bi kupec enako razmišljal, če bi bil moje starosti, glede na to, da pričakovanje višje vrednosti umetniškega dela verjetno ne bi bil posebej močan motiv za nakup. Pri tem razmišljanju pa se srečamo z znanim dejstvom zatiranja sedanjega zadovoljstva s pričakovanjem bodočega, pričakovanega, kar bi se naj zgodilo.
Znano je, da pričakovanja lahko vplivajo na naše sedanje zadovoljstvo kot motivacija, ki usmerja naše delovanje ter nam postavlja cilje. Včasih lahko visoka pričakovanja vzbudijo občutek nezadovoljstva, če se dejansko stanje ne ujema z njimi. To je takrat, kadar smo preveč osredotočeni le na prihodnost in pričakovanja, zanemarimo pa trenutne dosežke in izkušnje, kar lahko privede in vodi v občutek nezadovoljstva.
Nerealna ali previsoka pričakovanja glede na naše sposobnosti, možnosti ali okoliščine, primerjanje z drugimi, ki so bolj uspešni, pomanjkanje kontrole, če gre za pričakovanja glede stvari, nad katerimi nimamo nadzora, fiksno mišljenje, da se morajo stvari razvijati na določen način, in izguba perspektive, če se osredotočimo samo na to, kar želimo doseči v prihodnosti, zanemarimo ali podcenjujemo pa dosežke in izkušnje, ki jih že imamo, praviloma vedno privedejo do občutka nezadovoljstva.
Pomembno je najti ravnovesje med ambicioznimi pričakovanji in cenjenjem tega, kar že imamo in dosegamo. Na drugi strani pa lahko prenizka pričakovanja privedejo do stagnacije in nezadovoljstva zaradi pomanjkanja napredka.
Ključno je biti realen glede pričakovanj, si postaviti dosegljive cilje in hkrati ceniti trenutne dosežke. Sprejemanje negotovosti in prilagajanje pričakovanj glede na okoliščine lahko tudi pomagata ohranjati zadovoljstvo v sedanjem trenutku.
V starosti lahko pričakovanja v določeni meri res postanejo manjša, vendar to ne pomeni nujno, da so ljudje manj občutljivi na žalost ali nezadovoljstvo. Na pričakovanja v starosti vplivajo različni dejavniki, npr. fizične omejitve, ki lahko vplivajo na sposobnost izvajanja dejavnosti, v katerih smo nekoč uživali, soočanje z izgubo ljubljenih oseb, srečanje s socialno izolacijo, bodisi zaradi fizičnih omejitev, izgube prijateljev ali družinskih članov, ali zaradi drugih dejavnikov.
Ko se ljudje staramo, se spreminjajo naše vloge v družini, skupnosti in družbi. Drugače razmišljamo o svojih duhovnih prepričanjih in življenjskih vrednotah, kar vse predstavlja izziv in lahko povzroča občutke žalosti ali nezadovoljstva. Kljub temu pa je pomembno poudariti, da starost ni nujno povezana s stalno žalostjo ali nezadovoljstvom. Veliko starejših ljudi ima izpolnjeno in srečno življenje ter vzpostavlja nove smiselne povezave in dejavnosti, ki prispevajo k njihovemu zadovoljstvu in dobremu počutju. Podpora družine, prijateljev in skupnosti lahko pomaga pri soočanju z izzivi, s katerimi se srečujemo starejši.
Pričakovanja so velikokrat vzrok razočaranj.
Preteklost je zgodovin , prihodnost še ne vemo kakšna bo, trenutek sedaj pa je življenje.
Zelo lepo napisano Šime. Res je da so naša pričakovanja preveč krat omejujoča za našo srečo. Živimo kot družba za nekaj kar pričakujemo da se bo zgodilo in ob tem ne vidimo vrednost sedanjosti. A to kar pričakujemo ni nujno da se bo zgodilo in ta vnema naših pričakovanj se pretvori v tekmo, največkrat samim sabo in tu izgubi smisel naša notranja potreba da nas osrečujejo vsakdanje stvari, odnosi, ljubezen, bližnji, preprostost tretnutkov …
Starejša, a zelo vitalna gospa mi je nekoč zaupala, da se ji zdi, da v starosti od vseh strasti ostane samo še strast po denarju oz po moči.
Starost je samo strah za negotovo usodo naših otrok. Živimo v nemoralnih, brutalnih … časih, tudi v naši deželi.
Spostovani profesor, odlicno napisano.
Poštovani prijatelju Šime, u Vašim se razmišljanjima nudi samo jedan od motiva za kupnju nekog umjetničkog djela i to onaj, barem je tako naglašeno u tekstu- materijalni. Mislim da je baš taj pogrešan. Postoji još niz drugih, kao na pr. kulturološka potreba, kao najčestitiji poklon, kolekcionarstvo, kao pripadnost eliti koja ima svoje razloge it.d. Tako recimo kolekcionar nema ni u primisli prodaju, već razmišlja kao i slikar o kolekciji za buduće generacije. Ovdje je slikar i imaoc djela -jedno. Jednako su zaslužni za budući naraštaj… Srdačan pozdrav svim ljubiteljima lijepe umjetnosti!
Svaki dan treba proživjeti kako je najbolje moguće, tj. uživati u svakom danu kao da je posljednji,.. Sutra ne znamo da li ćemo se probuditi..
etika#
Komentiraj