13. januar 2023

Z mojim znancem se dokaj pogosto pogovarjava o prijateljstvu v starosti, bodisi da gre za staro prijateljstvo iz obdobja aktivnega življenja ali pa za nova prijateljstva, nastala v času, ko je človek izstopil iz kroga prijateljev, ki ga je vzdrževal odnos, povezan s poklicnimi ali drugimi aktivnostmi.
Ugotovila sva, da z nastopom upokojitve in s starostjo mnoga prijateljstva ugasnejo in za njimi ni treba žalovati, ker so normalen del opustitve poklicne ali druge povezanosti. Prenehanje tovrstnih prijateljstev je pogosto neopazno in ga strokovnjaki opredeljujejo kot strateško umikanje. Vidno je le črtanje imen v svojem telefonskem imeniku. Glede vzdrževanja takšnih prijateljstev se nima smisla jeziti in obremenjevati z nečim, kar ne obstaja več. Zanimiva pa so prijateljstva iz mladosti, ki se obnavljajo, čeprav so se prenehala zaradi drugačnega poklica ali načina življenja, glede na to kako so se razvili in kakšne poti so bivši prijatelji ubrali v življenju. Praviloma tovrstna prijateljstva temeljijo na prebujanju prijetnih in brezskrbnih spominov ter potrebe po medsebojnem pripovedovanju zgodb in doživetij iz svojega življenja v okviru ti. hitrega spoznavanja, kar je še posebej prisotno na družbenem omrežju.
Človek kot družbeno bitje po svoji naravi potrebuje stik z drugimi, ne glede na svojo starost, pri čemer je stik s sočlovekom različen in individualen. V starosti človek išče določeno obliko družabništva, v okviru katerega vzpostavlja medsebojno zaupanje in spoštovanje oz. ustvarja poglobljen, zaupen in prijateljski odnos. Bistvo tega odnosa je odsotnost posebne zainteresiranosti za določene koristi ali razmerje. Nekateri to poimenujejo »nezainteresirano« prijateljstvo.
Starogrški mislec Aristotel se je veliko ukvarjal s prijateljstvom in je ugotovil, da je prijateljstvo »nekakšna vrlina, ki je za življenje neogibno potrebna«. Po njegovem mnenju si nihče ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta. V sodobnem svetu je prijateljstvo visoko na lestvici vrednot, ne glede na starost posameznih generacij. Res pa je tudi, da ima mlajša generacija več prijateljev kot starejša. Po mnenju Deana Martina je »pravo prijateljstvo eno najtežje dosegljivih čustev; morda celo težje dosegljivo kot ljubezen«. Napaka je, če prijateljstvo prepuščamo naključju.
Tako kot se moramo potruditi za dober romantičen odnos, se moramo tudi za prijateljskega. Oboje je enako pomembno za naše dobro počutje.
V obdobju starosti je treba ohranjati stare prijatelje in spoznavati nove ter ne pozabljati na hvaležnost za vsako osebo, ki v nas vidi nekaj dobrega in pozitivnega. V starosti to potrebujemo bolj kot v času aktivnega življenja in če niso mogoči neposredni kontakti, je treba ohranjati stike vsaj s telefonskimi pogovori. Prijateljstvo v starejših obdobjih življenja je velika opora zlasti v življenjskih tegobah. Za prijateljstvo je nujna obojestranska naklonjenost in zavedanje o obstoju medsebojne naklonjenosti. Dobro, popolno prijateljstvo je možno samo med dobrimi ljudmi, ki so sposobni želeti dobro prijatelju zaradi njega samega, ne pa zaradi koristi ali prijetnosti. Med zaljubljenostjo in prijateljstvom je pogosto težko potegniti črto ločevanja, vendar je prijateljstvo med zaljubljencem in ljubljeno osebo nagnjeno k propadu prijateljstva.
Prijateljstvo je za starejše vrednota in vrlina, oziroma je vsaj povezano z vrlino, ter predstavlja željo biti »zraven« in temelji na globljem poznanstvu in zaupanju, ljubezen pa je povezana s strastjo.
Med prijatelji se v starosti tudi pričakujejo usluge brez povračila, vendar se starejši v veliko večji meri zavedajo, da je uslugo dobro tudi vrniti. V prijateljstvu med starejšimi in mlajšimi se ne nudi istih stvari in jih tudi ne zahtevajo drug od drugega, vendar se starejši posebej vzradujejo, če lahko pomagajo mlajšim, da se izognejo napakam starejših in jim pomagajo pri vstopanju v življenje. To je neke vrste občutek »starševstva«, ki ne temelji na sorodstvu, temveč na notranji potrebi nadomestiti tisto, česar sami niso uspeli ali pa so zamudili pri svojih otrocih. Takšna prijateljstva vsebujejo dobro nasploh in so koristna in prijetna obenem.
Prijateljstvo v starosti premaguje našo osamljenost. »Ko smo srečni, pravi prijatelji pridejo, če jih povabimo, ko smo nesrečni, pa pridejo sami od sebe«. uslugo (Teofrast, starogrški najuniverzalnejši antični učenjak, filozof /371-287 pr. n. št./).
V skladu z mislijo Teofrasta sva z znancem ugotovila, da svoje prijatelje raje povabiva, kot da k nama prihajajo sami, nepovabljeni.

Nikola Vlahović
Moje mnenje: Vsak človek ima samo enega prijatelja (to sta žena možu in mož ženi). Vse ostalo so tovariši iz delovnega okolja, bivalnega okolja, raznih vrst udejstvovanj pri različnih športih, kolege, znanci. Človek mora nekaj doživeti in se prepričati z lastnimi izkušnjami. Do tega spoznanja sem prišel, ko sem dodil prvo zaposlitev in se osamosvojil. Ata je zbolel in bil v bolnici. Hodil sem ga vsak vikend obiskovati, toda mati je bila ta, ki mu je stala ob strani, tista ki mu je dala zdravilo kozarec vode in tolažilno besedo. Veliki Srpski pisatelj Ivo Andrić je rekao: “Reka stoji, a voda teče”. Tako je tudi v življenju, starši pripeljeno otroke do hišnega praga in ostanejo doma obujajoč spomine. A otroci gredo živeti svoje življenje, kar je pa tudi prav.

Slobodan Milić
Lepo ste kot vedno lepo napisali sem približno vaša generacija in si ne morem razložiti, kaj in zakaj pride do prijateljstva ali ljubezni in, če pridem do razlage potem to ni to in je vse interes. Tako si razlagam, da za pravo ljubezen in pravo prijateljstvo enostavno ni razlage. Morda je to Božja volja, enostavno sprejmi in uživaj.

Andrej Razdrih
Zelo lepo napisano. In resnično. Čestitam za posredovanje teh misli.

Stanislav Zavec
V času družbenih omrežij se je pojavil izraz FB prijatelj, ki pa ima zelo malo elementov, ki določajo prijateljstvo. Iz lastnih izkušenj in spoznanj, sem po umiku iz poslovnega življenja hitro ugotovil kdo so bili “pravi prijatelji”. Mislim, da je “prijateljstvo” zelo vezano na poslovne odnose in kakor tako je negacija samega sebe.. Mislim, da ni nujno, da velja pregovor v stiski spoznaš prijatelja. Meni več pomeni, če me prijatelj pokliče, me vpraša kako si, kako ti gre in kdaj se vidimo. Zelo mi je bilo všeč vajino mišljenje glede povabila in se pridružujem.

Veronika Lemut Mihelčič
Andrej Razdrih Se popolnoma strinjam z vašo kratko in jedrnato pohvalo zapisa prof. Šime Ivanjko…. Profesorju pa iskrena hvala za ta uvid….

Lučka Laure
Ni kaj dodati. Vse je točno tako.
Bom pa dodala eno osebno izkušnjo, na vašo zaključno misel. Pred dobrimi 30 leti se mi je zgodilo, da mi je sestra ob nenapovedanem obisku zapovedala, da naj ne hodim k njej nenapovedano. Pa tudi, da če sem povabljena ob npr ob 18h, naj ne hodim prej. To je sicer osebna žalostna izkušnja, pa vendar, se je očitno že takrat v določenih krogih začela “nobl navada”, da se je treba najaviti, če želiš komu skočit samo na en kofé in čik. (tako smo rekli včasih, če smo po frizerju ali ajnkafu skočili k najbližjim ali prijateljem). Te nove navade še danes nisem ponotranjila, čeprav jo upoštevam.
Ja že dolgo nismo več takšni prijatelji kot včasih, vse je vedno bolj odtujeno.
Haha, pri meni imam še vedno odprto non-stop.

Stojan Žitko
odlicen zapis, odlicna slovenscina. Dodal bi le se lastno izkusnjo: v starejsi dobi so izjemna tudi prijateljstva ali morda tovaristva, ki se spletejo pri sportni aktivnosti. Pingpong igram pri dveh skupinah in lahko recem, da imam s tem morda kar 40 prijateljev pri igri in poznejsem skupnem posedanju. Nasa Bela žogica pa je nedavno proslavila ze 25. obletnico.

Inge Markoli
Čudovit zapis….

Božo Mijatovic
” prijatelj”??….. Sodelavec, tovarištvo, drugarstvo da…..drugo??. Vsaj moja izkušnja v zadnjih 12 let, pred tem mogoče ” prijateljstvo”??. Lp. Š. I…….

Alenka Helena Romih
Glede na odzive so nekateri ljudje bolj introvertirani in nekateri bolj ekstrovertirani. To vem tudi zato, ker sem velikokrat iskala odgovore o sebi. Vse to pa vpliva na način življenja, stil in na prijateljevanje.
Beseda introvertiran izvira iz latinskega izraza, ki pomeni ‘biti zazrt vase’, medtem ko ekstrovertiran izhaja iz izraza ‘zazrt navzven’. Gre torej za razliko v tem, kako se odzivamo na življenjske okoliščine
Morda je v negovanju prijateljskih odnosov primerno spoštovati tudi te okoliščine

Božidar Mithans
Zelo aktualen zapis. Čeprav je poanta zajeta že v naslovu, je v nadaljevanju še utemeljena in ponovljena. Ljudje, ki so obdani s prijatelji, se sploh ne zavedajo kakšen problem je osamljenost. V nasprotju z večinskim prepričanjem, osamljeni niso zgolj starejši in revni ljudje ampak je osamljenih vse več mladih, navkljub njihovi virtualni povezanosti s “prijatelji”, in vse več delovno aktivnih ljudi, še zlasti prekarcev. Osamljenost je zanje lahko pogubna, vsekakor pa jih navdaja z občutki ničvrednosti, nesprejetosti, praznine. Ljudje potrebujemo druge ljudi, da lahko normalno funkcioniramo. “Brez ljubezni mi živeti ni” pravi naslov naše znane popevke in Teofrast je to utemeljil že pred več kot 2000 leti. Nekatere modrosti nikoli ne zastarajo. Hvala za lep in ohrabrujoč zapis.

Nika Jan
Verjetno bi lahko prepoznali več oblik prijateljstva:
Prijatelji iz koristi (pri njih ni pomembno, kakšen je človek kot oseba, temveč koliko koristi lahko imajo drug od drugega). Delujejo po načelu recipročnosti ali principu »daj – dam«. Ta prijateljstva praviloma niso dolgotrajna, saj med njimi ni kakšne globlje povezanosti in minejo, ko mine njihova »uporabna vrednost«.
Druga so ti. priložnostna prijateljstva: Mednje bi uvrstili prijatelje iz užitka (naklonjeni so si zaradi prijetnih občutij in zabave … Sem sodijo prijatelji zaradi skupnih interesov, hobijev, skupnega preživljanja prostega časa, zabave … Neredko so plod naključja in ne trajajo neomejeno dolgo. Mednje bi lahko šteli tudi dobre sosede, prijatelje po političnem prepričanju, FB-prijatelje … idr.
Potem so tukaj še prijatelji v službi. Pogosto jih niti ne kličemo prijatelji temveč kolegi. Med njimi so nekateri, s katerimi se posebej dobro razumemo in se na delovnem mestu medsebojno podpiramo. Tega nam drugi prijatelji ne morejo nuditi, ker niso z nami v delovni situaciji. Ko zamenjamo službo, so takšna prijateljstva praviloma hitro prekinjena in z njimi izgubimo stik.
Prijatelji iz istih obdobij življenja (prijatelji iz otroštva, naši dobri sošolci, študijski kolegi, starši enako starih otrok … upokojenci … ipd.) Pri tej obliki prijateljstva je pomembno, da smo obdani z ljudmi, ki skupaj z nami doživljajo isto ali vsaj podobno situacijo. Drug od drugega se učimo in tako lažje prebrodimo svojo situacijo.
Posebna skupina pa so »prijatelji po duši«. To je tisto pravo prijateljstvo, ki temelji na globoki povezanosti. Ni jim treba veliko razlagati in te razumejo tudi brez besed. Pridejo, ko vsi drugi odidejo. Takšni prijatelji ne delujejo po načelu »daj – dam« temveč po načelu: pomagam ti, ker me tvoje veselje veseli in me tvoja žalost žalosti. Veselijo se naših uspehov. V njihovi bližini se nam ni treba opravičevati, se zagovarjati, ničesar dokazovati. Ob njih se nam ni potrebno pretvarjati in smo lahko to, kar smo. Sprejemajo nas z našimi slabostmi. To je prijateljstvo, ki nas dviga, ko nam je težko. So osebe, ki vedo, kaj morajo reči ali narediti, ko smo žalostni in potrebujemo oporo. Spodbujajo nas pri zastavljanju in doseganju življenjskih ciljev in nam ponudijo tiho oporo, ko jo potrebujemo.
Ti prijatelji nas praviloma spremljajo že več let in so bili ob nas, ko smo imeli padce in zmage. Četudi so obdobja, ko se z njimi ne slišimo, ali pa smo si celo krajevno oddaljeni, to ne škoduje vezem, saj ob naslednjem srečanju lahko preprosto nadaljujemo tam, kjer smo ostali. Vemo, da jih lahko vedno pokličemo, če jih potrebujemo, in enako vedo tudi oni za nas. Takšna prijateljstva so vredna največ in ta tip prijateljev je najpomembnejši za naše duševno zdravje. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. To so naša najtrajnejša prijateljstva in jim pravimo tudi »prijatelji za vedno«.
Oscar Wilde je zapisal: »Vsak lahko sočustvuje s prijateljevim trpljenjem, toda le odličen značaj lahko uživa v prijateljevem uspehu.«
Obstaja pa še vrsta raznoraznih »prijateljev«, ki si tega imena ne zaslužijo …

Kristina Budja
Bila sem študentka prava, ko je bil Šime moj profesor. Kakšna avtoriteta! In z res velikimi nazori. Zgornji sestavek samo potrjuje mojo ugotovitev. Danes mi je polepšal dan, ker se ga spominjam. Hvala, profesor.

prijateljstvo#