21. april 2025

Te dni se v slovenskih medijih pojavljajo napisi o tem, kako »74-letnik toži Loterijo Slovenije …«, ker je prepričan, da ga je slednja prikrajšala za dobitno kombinacijo, vredno okoli 100 milijonov evrov. Pri tem je navedeno tudi njegovo ime. Razen v naslovu prispevka se v tekstu in ob fotografiji še dvakrat poudarja, da je tožnik star 74 let. Vsebina spora pri tem primeru ni pomembna.

Postavlja pa se mi vprašanje, ali je prav, da medij javno izpostavi dejstvo, da je tožnik 74-letnik. Vprašujem se, ali ne gre za prikrito diskreditiranje tožnika, ker medij s poudarjanjem njegove starosti posredno sporoča javnosti: “Kaj mu je pa to še treba? Saj je že star!”

Vsak človek – ne glede na starost – ima pravico do pravnega varstva in pri tem ne sme postati predmet prikritega neodobravanja, dvoma ali predsodka. Starost ni napaka. Je izkušnja. Je vrednost.

Znano je, da naši mediji, pa ne samo oni, pogosto poročajo na način, ki bolj razkriva predsodek kot pa dejstvo. V konkretnem primeru navajanje starosti tožnika nima nobene zveze z vsebino spora. Tudi starejši imamo pravico do poštene medijske obravnave, ne da postanemo predmet ciničnega pomilovanja samo zato, ker smo stari. To ni samo vprašanje novinarske korektnosti, temveč vprašanje odnosa do starosti, dostojanstva in človekovih pravic.

Še več: družba, ki se norčuje iz tega, da starejši še uveljavljajo pravico, je družba, ki izgublja spoštovanje do življenja samega.

Morda je moje vprašanje, spodbujeno z opisanim primerom, odveč, ali pa tudi ne?

#mediji, #starost, #pravo