29. april 2025

Mojo generacijo je v mladosti prvi maj zaznamoval kot praznik življenja, prihodnosti in praznik upanja, da bomo imeli priložnost za rast, za dokazovanje in ustvarjanje. Da je to praznik dela, nas ni pritegnilo, ker še vedno nismo bili vključeni v delovni proces.

Posebej mi je ta praznik ostal v spominu iz leta 1958. V Dalmaciji je to bil praviloma začetek kopalne sezone v morju, osebno pa sem se tega leta pripravljal za maturo, s sočasnim opravljanjem izpitov četrtega letnika klasične gimnazije, glede na to, da sem imel dovoljenje za opravljanje izpitov iz tretjega in četrtega letnika skupaj. Na plaži, s knjigami v naročju, sem pripravljal zadnje zapiske za maturo. Zato me ob tem prazniku vsako leto nežno povabi, da se zahvalim morju, mladosti in delu, ki je oblikovalo moj čas, moje srce in sveže upanje.

Takrat sem sedel na skalah, ob katerih so se razbijali morski valovi. To je bil čas, ko sem kot 18-letnik čutil v srcu nemir in veselje. Vse je dišalo po začetku. Zdelo se mi je, da mi vsak val, ki je udarjal v stene in se razbil, vendar ostal še vedno del morja, šepetal: »Svet je odprt, čas je tvoj. Pojdi naprej! Prebij se skozi ovire! Svet je tvoj, le upaj si!« Zdelo se mi je, da ne poznam strahu, da sem smelež, ki verjame, da so vsi zidovi le začasne postaje na poti do nečesa večjega. Vsak padec, vsak poraz, vsaka bolečina – vse je bilo le del rasti, del poti proti zvezdam, ki so se zdele na dosegu roke.

Še danes obstaja tista stena nespremenjena in valovi se enako razbijajo ob njej, na njej enako sedita mlad fant in dekle in gledata, kako se valovi razbijajo ob steni in ostaja vidni del morja. Pogovarjata se tiho, verjetno čutita enako, kot sem jaz pred šestimi desetletji …

Sedim v bližini stene, vendar na pesku, po katerem se razlivajo valovi in takoj poniknejo v pesku, v trenutku jih več ni … preprosto izginejo in jih ni moč videti …

Vsiljuje se mi spomin na pesem o mladosti, o pričakovanjih, o poteh, ki jih je življenje kasneje zarisalo in ohromilo moje srce, ki se je nekoč upalo sanjati.

Val na pesku, podobno kot življenje, ne udarja ob stene, le nežno spolzi čez pesek, kakor da bi hotel objeti vse, kar je nekoč silovito hotel premagati. In potem tiho ponikne.

Tako se zgodi tudi z življenjem.

Z leti sem spoznal, da se moč življenja ne meri več v udarcih ob življenjske ovire, temveč v sledovih, ki ostanejo tam, kjer se je življenje razlilo, tako kot se morski val razliva po pesku …

Življenje ni več v dokazovanju ampak v razumevanju. Spoznal sem, da življenje ni več v tem, koliko sem osvojil ali prejel, ampak koliko sem zmogel dati.

Val, ki je udarjal v skale pred desetletji, mi je želel povedati, tako kot želi danes povedati mladim, ki sedijo na steni: »Ne bojte se meje – oblikovala vas bo«, meni danes val, ki izgine v pesek, šepeta: »Ne boj se izginotja – tvoje sledi ostanejo v pesku časa.«

Začenjam se zavedati, da je bil vsak razlit val kot del mojega življenja.

In vsako življenje je, kot morje, več kot njegovi valovi – je neskončno šepetanje, ki nikoli zares ne utihne … žal ob hrupu in hitenju sodobnega življenja to šepetanje malokdo sliši …

Mladim in starejšim, ki kljub sodobnemu hrupu in hitenju še slišijo valove življenja, iskrene čestitke za 1. maj!

Ivan Ajtnik

Avtorju čestitam za iskrene misli, ki sem jih doživljal tudi sam. Takrat smo mladi sanjali neodvisno od od digitalnih vsebin. Delo je bilo vrednota, niso obstajale vplivnice in njihovi prikazi lažnih vrednot. Postavljali smo si realne cilje in nismo zapadali v malodušje ali psihične težave!

Danica Očko

Spoštovani gospod profesor, hvala za tako lepo popotnico v prihajajoči praznik. Ja, bodimo hvaležni za vse lepo, ki nam je bilo dano in tudi za vse kar je pred nami!

Metka Penko Natlačen

Predragi moj profesor, poleg vrhunskega pravnega strokovnjaka ste torej postali še pesnik, tako teče vaša beseda.

Hvala za tako lepo besedo in misli.

#življenje, #praznik