Marko Avrelij

Ta misel se mi zdi še posebej resnična v starosti.

Ko smo mladi, svojo vrednost pogosto merimo po uspehih, položaju in pričakovanjih drugih. V starosti pa začnemo bolj ceniti samega sebe – svoje življenje, spomine, izkušnje in čas, ki nam je še podarjen. Naučimo se, da moramo biti tudi do sebe nekoliko bolj prijazni.

Toda hkrati postanemo tudi najbolj strogi sodniki lastnega življenja. Sprašujemo se, kaj bi lahko storili drugače, katere priložnosti smo zamudili, komu bi lahko namenili več časa, katere besede bi bilo bolje zamolčati in katere bi morali izreči.

Drugi v nas pogosto vidijo modrost, izkušnje in človeka, ki jim je pomagal na življenjski poti. Sami pa prepogosto vidimo predvsem svoje napake in neizpolnjene želje.

Morda je prav starost čas, ko bi morali svojo življenjsko zgodbo presojati z enako dobrohotnostjo, kot presojamo življenje svojih otrok, vnukov ali prijateljev. Nihče ni živel popolnega življenja. Če smo komu pomagali, če smo koga navdihnili, če smo pustili za seboj nekaj dobrega, potem je bilo naše življenje vredno.

Morda je največja modrost starosti prav v tem, da si končno odpustimo tudi sami sebi.