Od odprte do prikrite nepravičnosti

Danes je velika sobota. Kristjani se spominjamo, kako je bil pred približno 2000 leti obsojen pravični človek, Jezus Kristus, na smrt s križanjem.

O samem postopku nimamo sodnega zapisnika, prav tako ne vemo, ali je bil formalno dokumentiran. Na voljo imamo predvsem poročila, ki so jih zapisali apostoli več let po dogodkih. Kljub temu pa je ena okoliščina bistvena: Jezus ni imel zagovornika (odvetnika v današnjem pomenu besede). Nihče ni dejansko stal na njegovi strani in ga branil — z izjemo posrednega opozorila žene Poncij Pilat, ki je opozorila, da gre za nedolžnega človeka.

Z današnjega vidika je takšen postopek nesprejemljiv. Odsotnost zagovornika pomeni hudo kršitev temeljnih procesnih pravic in bi imela za posledico razveljavitev postopka.

Treba je razumeti tudi zgodovinski kontekst: sojenje ni potekalo po rimskem pravu, temveč v okviru judovskega versko-političnega sistema. Pilat kot rimski upravitelj ni sam izrekel obsodbe, temveč jo je pod pritiskom množice in voditeljev judovskega ljudstva potrdil.

Če si postavimo vprašanje: zakaj ni bilo branilca?, je odgovor v tem, da ne govorimo o postopku v sodobnem smislu. Takrat ni obstajal sistem procesnih jamstev, kot jih poznamo danes.

Odsotnost branilca pa ni samo pravni problem — je tudi simbolni.

Jezus stoji sam pred oblastjo, pred množico, pred verskimi voditelji in pred državo. Postopek tako odpira temeljna vprašanja: vprašanje pravičnosti, vprašanje moči množice in oblasti, vprašanje resnice brez zaščite ter vprašanje, kaj se zgodi človeku, ko ga nihče ne brani.

Simbolno gledano gre za osamljenost resnice. Resnica o njegovi nedolžnosti nima podpore. Sistem pravičnosti odpove, ker ni uravnoteženega postopka — ni nikogar, ki bi vzpostavil ravnotežje.

Evangeliji večkrat poudarjajo, da Jezus molči. To lahko razumemo kot zavestno držo: ne brani se na običajen, pravni način. Njegova »obramba« je eksistencialna — stoji v tem, kar je.

Ta zgodba pa ni le zgodba o enem človeku. Gre za univerzalni vzorec: ljudje se lahko znajdejo v položaju, ko jih nihče ne brani — niti prijatelji niti institucije.

Če bi imel Jezus branilca, bi se postopek verjetno vsaj zapletel ali odložil. Branilec bi lahko:

• izpodbijal pričanja,
• opozoril na nepravilnosti (npr. nočno zaslišanje, pritisk množice),
• zahteval jasne obtožbe,
• in poskušal omejiti politični vpliv.

Res pa je, da tudi to morda ne bi spremenilo končnega izida.

Posebno mesto ima žena Pilata, ki posredno poskuša ustaviti proces. V sanjah zazna, da je Jezus nedolžen, in pošlje sporočilo možu. Nima formalne moči, ni pravnica, a vidi nekaj, česar sistem ne vidi — ali noče videti. Predstavlja glas vesti, ki ga oblast ne posluša.

Če bi danes izvedli pravno presojo tega postopka, bi najverjetneje ugotovili kršitev temeljne pravice do obrambe. Odsotnost zagovornika bi pomenila bistveno kršitev postopka — in odprla tudi vprašanje odgovornosti ter odškodnine.

Sodobna zgodba – napaka postopka z odvetnikom

Zaključna misel prve zgodbe je preprosta: napaka postopka pred 2000 leti je bila v tem, da Jezus Kristus ni imel odvetnika.

V sodobni, pravno urejeni državi pa se pojavlja nevaren obrat: v določenih primerih se zdi, da je napaka prav to — da imaš odvetnika.

Naj mi bo kot verniku in pravniku oproščeno, da na simbolni ravni primerjam postopek proti Jezusu s sodobnimi postopki, v katerih država nastopa proti posamezniku. Primerjava ni zgodovinska, temveč konceptualna: gre za vprašanje, ali pravni sistem dejansko varuje tistega, ki se brani.

Znano je, da je leta 1999 Slovensko sodniško društvo, ki nima zakonodajne pristojnosti, pripravilo osnutek zakona, ki je bil posredovan Ministrstvo za finance Republike Slovenije.

Na podlagi tega osnutka je bil sprejet Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je imel za posledico izbris približno 20.000 gospodarskih družb brez likvidacije. Posledično so obveznosti teh družb prešle na njihove ustanovitelje oziroma družbenike — kar je bilo v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava.

Dodatno problematično je, da so bile ključne določbe o prenosu dolgov na ustanovitelje (4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod) po navedbah stroke naknadno vključene v zakonodajni predlog brez ustrezne transparentnosti. Zakon je bil sprejet po nujnem postopku.

Po dveh desetletjih prizadevanj dela pravne stroke je Državni zbor Republike Slovenije leta 2021 sprejel zakon o odškodnini družbenikom (ZOKIPOSR), s katerim je priznal, da je bila storjena sistemska napaka.

Ključni problem: pogoj brez odvetnika

Vendar zakon vsebuje določbo, ki odpira temeljno pravno in etično vprašanje.

Odškodnino lahko uveljavljajo le tisti družbeniki, ki v postopkih niso imeli odvetnika (prva in druga alineja prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR).

Posledica je paradoksalna:

• tisti, ki so se branili in uporabili pravno pomoč, so lahko izključeni,
• tisti, ki se niso branili, pa so potencialno upravičeni.

Po več letih uporabe zakona to vodi tudi do dejanskega rezultata: odškodnine v praksi niso bile izplačane prav nobenemu od nekaj tisoč oškodovanih.

Paradoks obrambe

Tako pridemo do bistvene ugotovitve:

pred 2000 leti je bil posameznik obsojen, ker ni imel odvetnika, danes pa se lahko znajde v slabšem položaju prav zato, ker ga je imel.

To lahko poimenujemo:kaznovanje obrambe

Gre za položaj, v katerem pravni sistem formalno priznava pravico do obrambe, vendar v svojih učinkih slabša položaj tistega, ki je to pravico uveljavljal.

Res je, da v sodobni zgodbi formalno ne gre za kazenski postopek. Vendar pa po svojih učinkih takšna ureditev deluje kot sankcija: posameznik nosi negativne posledice zato, ker se je branil pred ravnanjem države.

V obeh primerih se pojavi skupni imenovalec: odpoved pravičnosti in odpoved institucij, ki bi morale posameznika varovati.

Zaključek

Če je bila v preteklosti napaka v tem, da pravični ni imel branilca, se danes pojavlja nevarnost drugačne napake: da pravni sistem ustvarja pogoje, v katerih je branilec ( odvetnik) breme.

Zato ostaja odprto vprašanje:

Ali lahko govorimo o pravični državi, če posameznika postavi v slabši položaj zato, ker je uveljavljal svojo pravico do obrambe?

In morda še pomembneje:

Ali smo od zgodbe pred 2000 leti res napredovali — ali pa smo nepravičnost le preoblikovali v bolj prikrito obliko?

V obeh primerih pa velja: takšne napake nikogar zares ne zanimajo — še najmanj pa tiste, ki imajo moč, da bi jih odpravili.