21. januar 2025

Rimski pisatelj Plinij (23-79) je pustil človeštvu globoko misel, ki da misliti. Gre za znani obstoj alternative med dvema dimenzijama ustvarjalnega dela, zlasti če je povezano s pisanjem in objavljanjem. Čeprav v času njegovega življenja v prvem stoletju našega štetja ni bilo družbenih omrežij in sodobne tehnologije za objavljanja idej oziroma vseh vrst pisanja kot oblike komuniciranja, je njegova trditev: »delati to, kar zasluži, da se zapiše, oziroma pisati tisto, kar zasluži, da se prebere«, še vedno aktualna. Ker sem študentom pogosto citiral ta stavek, se spomim, da je njegova razlaga študentom delala težave, čeprav je to eden od pomembnih vidikov tudi pravniškega poklica.

Zapisati to, kar zasluži, da se zapiše, pomeni, da se pravnik (velja tudi za druge stroke) osredotoči na kakovost in pomen konkretne naloge. Zapisati mora nekaj tako pomembnega ali posebnega, da je vredno trajnega zapisa – bodisi zaradi idejne globine, estetske vrednosti ali vpliva na družbo. To je osredotočenost na ustvarjanje vrednih del, ki imajo dolgoročen pomen. V pravu je veliko del in pisanja, ki nima nobene pomembnejše vrednosti. Znano je, da so pravniki pogosto očetje birokracije, ki nas obremenjuje prav s pisanjem.

Zapisati, kar zasluži, da bi bilo prebrano, pomeni prenesti na druge svoje ideje in izkušnje. Pravnik ali avtor, ki piše za druge, bi moral ustvarjati takšna dela, ki bodo bralca pritegnila, navdihnila, poučila ali zabavala. Gre za poudarek na komunikaciji z občinstvom in ustvarjanju del, ki imajo moč pritegniti ljudi in jih nagovoriti.

Razlaga te dileme je lahko tudi širša: idealno je najti ravnotežje med obema pristopoma. Tisti, ki piše le za to, da bi ga brali, lahko tvega, da se prilagaja množičnim okusom na račun kakovosti. Nasprotno pa lahko tisti, ki piše samo za zapis trajne vrednosti, tvega, da njegovo pisanje ne doseže občinstva.

Na koncu je to lahko povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni ustvarjati – naj gre za umetnost, pisanje ali kakršno koli drugo delo – in komu ali čemu je ustvarjanje namenjeno.

Plinij je izpostavil to alternativo, ker želi poudariti temeljno napetost med dvema vidikoma ustvarjalnega dela – notranjim imperativom in zunanjim učinkom. Plinij želi spodbuditi refleksijo o namenu ustvarjanja. Njegova misel odpira vprašanje: Kaj je pomembnejše – ustvariti nekaj trajno vrednega, ne glede na trenutno občinstvo, ali zadovoljiti bralce tukaj in zdaj, da bi delo imelo takojšen učinek? Težko je hkrati doseči oba namena, saj sta ti poti pogosto v nasprotju. Pisanje, ki je zelo poglobljeno, inovativno ali zahtevno, morda ne bo takoj razumljeno ali priljubljeno. Nasprotno, pisanje, ki ugaja množicam, pogosto žrtvuje globino ali trajnost.

Čeprav Plinij izpostavi alternativo, to ne pomeni, da je združitev nemogoča. Nekateri izjemni avtorji in dela so uspeli doseči oboje – pisati tako, da so bila njihova dela vredna trajnega zapisa in hkrati pritegniti široko občinstvo. Vendar je to redkost, ki zahteva mojstrstvo, razumevanje človeške narave in morda celo srečo.

Plinijeva misel nas torej sili k premišljevanju o izbiri ustvarjanja poglobljenosti pri poklicnem delu ali ustvarjanja pisanja za površno »branje« brez trajnostne vrednosti.

Če to razmišljanje uporabimo ob uporabi družbenega omrežja, prihajamo do sklepa, da bi lahko družbeno omrežje v bodočnosti bila oblika povezovanja za sedaj opisanih nasprotnih alternativ. (O teh vprašanjih je tekla zanimiva razprava na 6. sekciji 50. Dnevov slovenskih pravnikov v 2024, pri čemer je gradivo omenjene sekcije objavljeno v »Podjetje in delo«, št.6-7/2924. Bilo mi je čast biti vodja sekcije,«Pravo in pravniki na družbenem omrežju«) v kateri so sodelovali dobri poznavalci družbenega omrežja: prof. dr. Matija Damjan, prof. dr. Sara Ahlin Doljak, Alenka Jerše, uni. dipl. pravnica, namestnica informacijske pooblaščenke, mag. Matija Zenc, odvetnik v Avstriji, in prof. dr. Šime Ivanjko.)

#družbeno omrežje