8. januar 2024

Mnogi od nas, starejše generacije, smo se srečali s t. i. »sindromom praznega gnezda«, ko se otroci osamosvojijo, odhajajo na študij, začnejo delati ali se preselijo v lasten dom. Starši se ob tem znajdemo v praznem domu, ki smo ga praviloma, kot je to običajno v našem družbenem okolju, gradili z namenom, da bodo v njem živeli tudi naši otroci. Starši lahko ob njihovem odhodu doživljamo občutke osamljenosti, izgube in prilagajanja na novo življenjsko situacijo. Za neredke starše je lahko to obdobje težko, saj se morajo prilagoditi novi vlogi, ki ni več osredotočena na skrb za otroke. Ob tem doživljajo občutke zapuščenosti, izgube in celo identitetne krize, saj se vloga staršev naenkrat dramatično spremeni.

Za starše je pomembno razumeti, da je »prazno gnezdo« del naravnega cikla in da je čustveni odziv na to odvisen od nas samih, ali to sprejmemo kot nekaj slabega ali kot novo priložnost za nas in za odrasle otroke, ob nujnem prilagajanju ter iskanju ravnovesja med občutki izgube ter novimi priložnostmi.

Da bi lahko čustveno sprejeli novo nastalo situacijo, je nujno ohraniti stik s svojimi otroki v obliki rednega medsebojnega komuniciranja, z občasnimi obiski ali skupnimi aktivnostmi, ki lahko pomagajo ohranjati čustveno povezavo in občutek bližine.

Kot starši pa se moramo poglobiti predvsem v odnose s partnerjem, prijatelji, se zaposliti s hobiji in si pustiti čas, da se soočimo s svojimi občutki. Normalno je čutiti žalost, praznino ali pa celo olajšanje.

Novo obdobje lahko izkoristimo za negovanje sebe in se posvetimo stvarem, ki nas osrečujejo, zlasti pa se naučimo ceniti čas, ki ga imamo sami zase. Da bi premagali čustveno praznino in občutke osamljenosti ob odhodu naših otrok, lahko poiščemo podporo pri prijateljih, ki so v enakem položaju. Zavedati se moramo, da je prazno gnezdo naraven del življenjskega cikla in da je normalno začasno čutiti praznino ob praznem stanovanju.

Z druge strani je za odrasle otroke zapustitev doma in osamosvojitev vznemirljiva priložnost za rast in razvoj, čeprav jim kdaj prinaša tudi občutke tesnobe ali negotovosti ob novih odgovornostih in življenjski samostojnosti.

Metka Penko Natlačen

Dragi dr. Ivanjko, hvala za te besede. Lepo povedano, da ko se družinsko gnezdo prazni, nastopi čas za negovanje nas samih. In da so to normalni življenjski procesi.

Ana Četkovič Vodovnik

Hvala, za izjemno poglobljeno razmišlĵanje, v katerem se nas verjetno tako ali drugače veliko najde. Povsem razumljivo je, da se otroci osamosvojijo in kot ptički zapustijo svoje gnezdo. Boleče pa je, če se vanj vsaj občasno ne vračajo. Ali pa, da doma nimajo več. Še huje pa, če jim kdo zapre vrata. Družinske sage so zelo različne.

Branko Burjan

Najlepše in tudi najboljše je, ko otroke nadomestijo vnuki. Takrat se lahko začne raj za dedke in babice.

Simona Ivanjko

Moj.. pater familias..moje/nase gnezdo si ti…

Pavao Hajdinjak

Ma, saj smo mi tudi izpraznili gnezdo našim staršem…in hvala bogu, da smo ga. Vsaka generacija mora viti svoje gnezdo in se osamosvojiti brez vmešavanja staršev (tu pomoč ni izključena). Je pa vredno in potrebno ohraniti stike…s komunikacijo, z obiski, čuvanju vnukov…s skupnimi kosili ob praznikih in jubilejih ipd….

Suzana Simonović

Hvala za ta zapis. Jaz sem že malo histerična, ker se zapustitev gnezda neizprosno približuje. Bom si večkrat prebrala ta zapis, ker sem baje “control freak” mama.

Albina Štimac

Normalno je da se djeca odvajaju, samo treba raditi na tome da se kontakti dalje nastavljaju..da se to ostvari, roditelji se ne smiju previše uplitati u način života i odluke svoje djece..možemo dati savjet, samo onda, ako se to od nas traži..ako su djeca sretna i mi trebamo biti sretni, a ne tražiti dlaku u jajetu..kako dajemo, tako dobivamo natrag.

#življenje#, #starši, #otroci