Sindrom prevaranta in avtoriteta dostojanstvene navzočnosti
11. julij 2025
V razgovorih med starejšimi kolegicami in kolegi, bodisi v okviru Centra za zaslužne profesorje in visokošolske upokojene učitelje pri Univerzi v Mariboru, ali ob priložnostnih srečanjih, se srečujemo z dejstvom, da marsikateri med nami dvomi o svoji poklicni sposobnosti in ima občutek, da je »prevarant«, ki bo slej ko prej razkrit, kljub objektivno vrednotenim uspehom. Pri starejših se pojavlja omenjeni občutek v povezavi z občutkom staranja, primerjanja z mlajšimi ter z vprašanjem o trajnosti svojega vpliva. Subjektivno pa je to stanje, ko je posameznik »v nečem dober, a je prepričan, da je imel zgolj srečo«. (Tina Fey, ameriška gledališka, filmska in televizijska igralka).
Med starejšimi v naši družbi se marsikdo vprašuje: »Nisem več kos razpravi – včasih sem bil, zdaj me je strah vprašanj.« »Čeprav imam bogato kariero, dvomim, da so moji prispevki res pomembni.« »Morda me spoštujejo iz vljudnosti, ne pa zaradi znanja.« Vse, kar sem ustvaril, bo pozabljeno, ker prihaja nova generacija z drugačnimi merili.«
Občutek brezvrednosti opravljenega dela, pa tudi življenja nasploh, se pogosto pojavlja pri visoko uspešnih, izobraženih in vestnih ljudeh, ki si svojih dosežkov ne znajo pripisati kot korektno zasluženih. Znani so primeri velikih ustvarjalcev, kot so bili Tolstoj, Kafka idr., ki so izrazili željo, da se njihova dela po njihovi smrti uničijo, kar je mogoče razlagati kot posledico »sindroma prevaranta«, vendar to ni edina možna razlaga.
Lev Tolstoj je ob koncu svojega življenja izrazil dvome o smislu umetnosti, lastnem bogastvu in moralnih temeljih svojih del. Doživel je duhovno krizo, postal religiozen, zavračal nasilje in posedovanje premoženja. Prav tako je izrazil dvom o lastni literarni zapuščini. V tem kontekstu je mogoče delno povezati njegovo zavračanje lastnega dela s »sindromom prevaranta« – zlasti če je menil, da njegova dela ne izpolnjujejo njegovih moralnih ali duhovnih idealov.
Franz Kafka, ki je pred svojo smrtjo naročil, naj se njegova dela uničijo, je pogosto naveden kot primer. Pri njem so izrazi dvoma v lastno vrednost literarnega ustvarjanja zelo blizu »sindromu prevaranta« (angl. Impostor Syndrome).
Omenjeni pojem sta leta 1978 uvedli psihologinji Pauline Clance in Suzanne Imes pri raziskavi uspešnih žensk, ki so kljub dokazanim uspehom dvomile vase.( https://www.psychologytoday.com/…/the-history-of…).
Gre za psihološki pojav, pri katerem posameznik kljub objektivnim dokazom o svoji kompetentnosti in uspehih dvomi v svojo sposobnost in ima trajen občutek, da ni dovolj sposoben, čeprav ima dokaze o nasprotnem. Svoje uspehe pripisuje sreči, naključju ali pomoči drugih. Tak občutek se pogosto pojavlja pri visoko uspešnih, izobraženih in vestnih ljudeh, ki si svojih dosežkov ne znajo pripisati kot osebno zasluženih.
Omenjen sindrom se pogosto pojavlja pri visoko izobraženih akademikih, zlasti pri zdravnikih in pravnikih, pri katerih je znana visoka stopnja perfekcionizma in subjektivno ocenjevanje njihovih sposobnosti. Najbolj izpostavljeni so pripadniki skupin, ki po različnih stereotipih odstopajo od večine.
»Sindrom prevaranta« ni uradno priznana duševna motnja, vendar ga številni psihologi prepoznavajo kot občutenje notranjega neskladja med dejanskimi in doživljanimi kompetencami. Strokovnjaki predlagajo, da je treba biti pozoren na te pojave, ki obremenjujejo in pasivizirajo starejše, zlasti uspešne strokovnjake po prisilni upokojitvi v obdobju, ko so še vedno sposobni ponuditi družbi svoje znanje in izkušnje. Rešitev je v ozaveščanju notranjega monologa, evindentiranju dosežkov in pohval, pogovoru z drugimi, zavedanju, da ni treba biti popoln, da bi bil dober ali dovolj. V vsakem primeru je škodljivo o tem molčati.
Sindrom prevaranta pri univerzitetnih profesorjih
Sindrom prevaranta pri starejših univerzitetnih profesorjih ni znak šibkosti, temveč je rezultat globoke odgovornosti do znanja in resnice. Tisti, ki dvomijo, so pogosto prav tisti, ki so resnično veliko dali. Največji paradoks je, da se občutek »prevaranta« največkrat rodi v najplemenitejših zavestih – tam, kjer je znanje še vedno ponižno.
Na sodoben pojav omenjenega sindroma v krogih starejših profesorjev vpliva zlasti sprememba akademskega okolja, nove okoliščine, kot so novi trendi, tehnologije, drugačni načini objavljanja in komuniciranja, ki lahko ustvarijo občutek, da ne zmorejo več »slediti« razvoju. Prepozna se pogosto ob vprašanju »Ali sem še relevanten?« »Sem brez naslova še vedno strokovnjak?« »Ali je bilo moje delo res vredno?« »Sem pustil sled ali sem le ponavljal že znano?«
Posebnost je tudi pojav kulture nevidne starosti; starejši se počutijo izrinjene zaradi poudarjenega poveličevanja novosti in mladosti (»impact factor«), zlasti pa »digitalne prisotnosti«. Povsod prisotno primerjanje je še posebej opazno v univerzitetnih krogih kot občutek, da mlajši zdaj hitreje objavljajo, pridobivajo projekte, uporabljajo novo terminologijo oziroma imajo večjo »vidnost«. »So me že presegli in me v resnici le vljudno tolerirajo?«
In kako si lahko pomagamo?
Kot je že bilo poudarjeno, »sindrom prevaranta« ni bolezen, je pa občutek neusklajenosti, ki ga lahko spreminjamo v pozitivno zavest, da smo najbolje opravili svojo nalogo v okviru danih osebnih in objektivnih možnosti. Pri tem nam pomaga pregled lastnih knjig, projektov, vplivov na generacije študentov, pogovor z mlajšimi, ki cenijo izkušnje in želijo modrost. Postanimo podajalci izkušenj z nevsiljivim mentorstvom, zapisovanjem in po možnosti objavljanjem refleksij, spominov, filozofskih esejev, ki ne sodijo v klasične akademske metrike, a imajo globlji pomen. Ne primerjajmo se. Predvsem pa sprejmimo starost kot avtoriteto dostojanstvene navzočnosti v družbenem okolju …
Tako lepo opisani občutki, ki se razkrivajo z leti ko se smisel življenja izmika in se pojavi občutek da ne moreš nič proti sistemu, ki deluje kot centrifuga in starejše odvrže iz sistema. A najboljše zdravilo ponuja narava…
Zanimiva spoznanja psihologije, ki potegnejo v razmišljanje o lastnem statusu in tudi nekaterih podobnih občutkih.
Menim, da je pravo znanje vedno povezano tudi s sokratovsko skromnostjo in zavedanjem, da več kot znaš, bolj se zavedaš tudi, česa vse ne znaš. Ampak v tem je modrost, ki lahko prinaša spokojnost, če še vedno nekako delujemo in svoje z modrostjo oplemeniteno znanje delimo med ljudi ter modro spremenimo, kar se da, spustimo, kar je preveč obremenilno in sprejmemo staranje z Dostojanstvom, ker to je naravni in zelo človeški proces, ki je vsakomur dan, če ne umre mlad, kar pa je zelo tragično.
#življenje, #starost, #sindrom prevaranta
Komentiraj