Ko sem zadnjič brskal med starimi, že malo porumenelimi zapiski, sem naletel na stavek: “Nas starejše manj skrbi, smo pa bolj skrbni.” In iskreno — ne vem več, kdaj sem to zapisal ali zakaj. Prav mogoče je, da ga takrat sploh nisem zares razumel. Na  prvi pogled zveni kot protislovje, a v sebi skriva življenjsko izkušnjo in tiho modrost. Z leti se človek nauči, da vseh skrbi ne more nositi na svojih ramenih — zato jih je manj. Hkrati pa prav iz teh izkušenj zraste večja občutljivost za druge, več razumevanja in več pristne skrbi.

Danes pa me je ustavil.

Ko pomislim nase kot mlajšega, se spomnim, kako sem se znal obremenjevati z drobnimi stvarmi. Včasih me je še dolgo skrbelo, ali sem uporabil pravo besedo, ali sem kaj rekel narobe, kakšen vtis sem pustil. Kot da so take malenkosti imele neko posebno težo.

Zdaj vidim, da me to veliko manj drži. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar — ampak ker vem, da življenje ne stoji in ne pade na eni besedi ali eni napaki. Nekako pride mir s tem, da vsega ne moreš nadzorovati. Kar je bilo nekoč breme, je danes izbira. Ko skrb utihne, skrbnost pa spregovori.

In hkrati opažam nekaj drugega. Da sem postal bolj skrben. Bolj pozoren na ljudi okoli sebe. Hitreje opazim, če kdo kaj nosi v sebi, če potrebuje pogovor ali samo tišino ob sebi. Kot da se je skrb iz mene malo umaknila — in naredila prostor za skrbnost do drugih.

Zato danes ta stavek berem drugače kot nekoč. Ne kot nasprotje, ampak kot nekaj, kar se zgodi po poti življenja. In mogoče sem ga takrat res zapisal samo zato, da me počaka — dokler ga ne bom znal razumeti.In danes razumem; Ne skrbim manj — končno vem, za kaj je vredno skrbeti.