Danes sem se po naključju znašel v knjižnici Pravne fakultete – ravno na dan informiranja bodočih študentov. Knjižnico rad obiskujem; vedno sem jo štel za srce fakultete. Glavna knjižničarka, mag. Natalija Orešek, me prijazno seznanja z novimi knjigami in objavami mlajših kolegic in kolegov, kar me posebej veseli. Skratka: človek pride “samo malo pogledat”, pa odide z občutkom, da bi moral imeti še eno življenje – samo za branje.

Skupine bodočih študentov so hodile med policami, knjižničarka pa me je prosila, naj jih kot nekdanji profesor na kratko pozdravim, ona pa jim bo ob tem pokazala tudi moj učbenik. Tisti “mali zvezek” ima okoli tisoč strani – torej ravno prav za sproščeno vikend branje. Če zmanjka časa, se ga lahko bere tudi kot kardio: dvigne pulz že ob pogledu. 🙂

Z veseljem sem sprejel. Rekel sem jim, da so srečna generacija: študirajo v urejeni stavbi, z urejenimi prostori in usposobljenimi profesorji. Omenil sem, da je moja generacija pretežno študirala ob delu in imela v tej isti stavbi na voljo le dve sobi, knjižnico na hodniku in 118 knjig. Danes pa so police dolge, na njih pa lepo urejenih 44.450 knjig. Znanja je ogromno – ostane samo še tisto najtežje: odpreti knjigo. (In potem še kakšno… in potem še kakšno…)

Povedal sem jim tudi, zakaj je pravniški poklic lep. Ne zato, ker bi bil lahek – včasih je celo trmast – ampak ker je smiseln: iz življenjskih dejstev, sporov in človeških zapletov poskuša narediti razumen red. In zato sem jim dal nasvet, ki je star, a zanesljiv: berite. Veliko. In dobro. Ne samo skript, ampak sodbe, komentarje, zgodovino, filozofijo – tudi literaturo. In opazujte življenje okoli sebe. Pravo je namreč jezik. Pravnik brez jezika pa je kot sodba brez obrazložitve: uradno obstaja, a nekaj zelo pomembnega manjka.

Na koncu sem jih malo presenetil: rekel sem, da jim v eni povedi ne znam definirati, kaj pravo sploh je. Pravo je preveč živo, preveč povezano z vrednotami, močjo in pravičnostjo, da bi ga ujeli v eno elegantno definicijo. Definicija se nam pravnikom začne sestavljati šele skozi branje, razmišljanje in izkušnje. Zato so potrebna leta. (Žal ne tri predavanja in dva videa.)

Potem pa je prišel še drugi del dneva – na stopnicah. Fakulteta ima tri nadstropja. Ko sem bil pred dvajsetimi leti dekan, sem se zavzemal za vgradnjo dvigala. Takrat mi stopnice niso predstavljale nobene težave. Danes, pri 86, je tretje nadstropje že kar projekt: šel sem počasneje in se zgoraj moral ustaviti, malo zadihan. Takrat se človek spomni, da je bil mladost res lepa – in da je bila, roko na srce, tudi hitrejša.

In zanimivo: za menoj je prišla mlada študentka – oziroma kandidatka za študij. Ko je prispela do tretjega nadstropja, se je tudi ona ustavila, prav tako zadihana. Ko sem pripomnil, da so stopnice naporne, se je nasmehnila in rekla: »Res, tukaj bi morali imeti dvigalo.«

Takrat mi je šlo skozi glavo, kako hitro kdaj rečemo: »Mladi tega ne potrebujejo.« Pa ni tako preprosto. Dostopnost ni stvar starosti, ampak normalnosti. Stopnice niso samo arhitektura; včasih so tudi ogledalo časa: morda je kdo hitel, imel tremo, nosil težko torbo – morda pa tudi živimo bolj sedeče in se premalo sproti “držimo v formi”, ker nam preveč časa poberejo stoli in zasloni.

Kandidate za bodoči študij prava sem povabil, naj se odločijo za pravo. Ne zato, ker je lahko (ni), ampak ker je vredno. Ker pravo uči razmišljati, argumentirati in prevzeti odgovornost. In ker dobra institucija ne gradi samo znanja – gradi tudi prostor, kjer lahko do znanja pridejo vsi.

Do vrhunca pravnega znanja je pogosto težko priti – podobno kot do tretjega nadstropja naše zgradbe. Morda pa dejstvo, da na Pravni fakulteti ni dvigala, študentom nehote sporoča še nekaj: tudi v pravu ni “dvigala” za hiter dostop v višja nadstropja znanja. Do tja se pride počasi: z branjem, delom in potrpežljivostjo.
In če kdaj zmanjka sape – se pač za trenutek ustaviš. Potem pa nadaljuješ.