Starejšemu znancu, pripadniku moje generacije, sem med prijetnim obujanjem spominov dejal, kako smo vse življenje garali za »svetlo bodočnost«. Odrekali smo se mnogim stvarem: gradili smo vrstne hiše, študirali ob delu, delali kariere v sistemu, do katerega imam še danes nejasen in nemiren odnos.

Ta sistem nam ni ukazoval z nasiljem, temveč z obljubo. Obljubo varnosti, smisla in prihodnosti, ki bo nekoč prišla. Naučil nas je potrpežljivosti, ne pa poslušanja samih sebe. Učil nas je, kako zdržati, ne pa kako biti. Življenje smo odlagali na kasneje – na čas, ko bo vse urejeno, ko bo dovolj, ko bo končno mogoče zadihati.

In zdaj? Zdaj smo tu. Prihodnost je prišla. Vse, kar naj bi nekoč bilo, je postalo sedanjost. Pa vendar imamo občutek, da smo življenje nekje vmes izgubili – ali zamudili – ali pa je šlo mimo nas tako tiho, da ga nismo znali prepoznati. Ne zato, ker bi živeli narobe, temveč ker smo živeli skladno. Preveč skladno.

Moj znanec me je potolažil:
»Morda nismo zamudili. Morda smo le živeli drugače. Pomembno pa je, da si danes ne dovolimo biti žalostni zaradi tega.«

Nisem mu oporekal. Pritrdil pa tudi ne. Kajti vprašanje ni več, ali smo živeli prav ali narobe, temveč ali si danes – ko nimamo več izgovorov prihodnosti – sploh še znamo dovoliti živeti.