25. oktober 2023

Te dni slovenski mediji obširno poročajo o odkritju spomenika Ć v Ljubljani kot spomina in opomina na 26. 2. 1992, ko je iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije država izbrisala več kot 25.000 ljudi na podlagi odločitve takratnih oblastnih organov. Izbrisani so bili izključno ljudje iz republik bivše Jugoslavije, ki so živeli v Sloveniji in si niso pravočasno uredili državljanstva. Izbrisani niso postali samo tujci v lastni državi, temveč so to bili hkrati ljudje brez kakršnihkoli pravic, s poudarjenim negativnim predznakom. Bili so vodeni v tako imenovani pasivni evidenci kot nezaželeni.
Moralo je preteči 30 let, da so oblastni organi Republike Slovenije »pod prisilo« odločitve Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice priznali napako in se je nekdanji predsednik republike Borut Pahor opravičil prizadetim, pred dnevi pa je bilo tudi odkritje spomenika s črko Ć kot simbolom za osebne priimke ljudi iz drugih republik SFRJ. Veselim se postavitve spomenika kot znaka moralne in pravne zmage človeške pravičnosti in razuma nad idejo o manjvrednosti »drugačnih«, ki je vodila odločevalce, ki so 26. 2. 1992 z neznosno lahkotnostjo podpisali akt o civilni smrti na tisoče ljudi vseh starosti.
Zanimivo je, da sem nekaj mesecev pred omenjenim izbrisom dne 29. 5. 1991 v časopisu Večer v članku z naslovom Tujci po sili zakona izrecno napisal, da je treba ob spreminjanju statusa države spoštovati temeljno pravno načelo, ki pravi »da se občanom, ki živijo v državi v trenutku spremembe njenega statusa, prizna v določenem obdobju enak status kot vsem državljanom in to le na podlagi pravice prebivanja«. Prav to načelo je veliko let pozneje bilo podlaga za pozitivne odločitve Ustavnega sodišča RS in ESČP. Težko razumem, zakaj so bila potrebna desetletja, da je oblast priznala omenjeno načelo in zakaj so tisoči trpeli več kot tri desetletja. Še bolj me je prizadel molk pravne stroke, in zlasti ne morem razumeti, da so to spregledali imensko pomembi in zaslužni, oblastnim politikom poslušni pravniki.
Nič drugačna, morda še bolj tragična zgodba je z izbrisanimi gospodarskimi družbami, zlasti družinskimi, v obdobju 1999 – 2011, ki je še vedno še kako aktualna in jo spremlja še večja ignoranca raznovrstnih oblastnih organov …
Vprašujem se, ali bo tudi v tem primeru potrebno 30 let, da se prizna napaka.

Milan Robič
naj tudi lastniki izbrisanih gospodarskih družb upoštevajo teorijo spremenjenih okoliščin, to je močan vpliv civilne družbe, ki jo zastopa Inštitut 8. marec in koordinira predsednica RS Nataša Pirc Musar pa bo red v državi – isto velja za male delničarje NKBM pa varčevalce v švicarskih frankih – zdaj je čas, da so prizadeti prebujeni, da dosežejo kar sanjajo, to je vsaj prijateljsko zadoščenje z državo če že pravično ni dosegljivo lp

Kukovec Zlatko
IZBRISALI SO TUDI SLOVENCE ROJENE V BIVŠIH REPUBLIKAH SFRJ!!!!!!! NOROST!!!!! PREVEČ NAS JE????————————————————————— Odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999
Izbris je bil izveden v tajnosti, na način, da tisti posamezniki in posameznice, ki jih je prizadel, o njem NISO BILI OBVEŠČENI. za dejstvo, da nimajo več pravnega statusa, SO IZVEDELI PO NAKLJUČJU, ko jim je POTEKLA VELJAVNOST OSEBNIH DOKUMENTOV dokumentov in so si želeli urediti nove, ko jim je policija po legitimaciji na cesti zaradi neurejenega statusa, za katerega niso vedeli, odvzela prostost, ko so želeli uveljavljati katero od socialnovarstvenih pravic, se vpisati v šolo, iti k zdravniku.
V devetdesetih letih v javnosti ni bilo znano, da je bil IZBRIS MNOŽIČEN UKREP. Na to so kazala samo poročila varuha človekovih pravic, ki je problem opisoval v svojih letnih poročilih, pravno pa je bila kršitev razkrita šele z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 8.2.1999.
V tej odločbi je ustavno sodišče ugotovilo, da je BIL IZBRIS NEZAKONITO DEJANJE DRŽAVNIH OBLASTI. Ministrstvo za notranje zadeve, ki je IZBRIS KOORDINIRALO in UKAZALO (izvajal pa se je na upravnih enotah), je zatrjevalo, da je izbrisanim prebivalcem status prenehal po zakonu in sicer po določbi 81. člena Zakona o tujcih iz leta 1991.
Ta določba se je glasila:
»Do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona.
Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.«
Ustavno sodišče je ugotovilo, da navedena določba nič ne govori o tem, da bi ljudem, ki so bili kasneje izbrisani, prenehal pravni status oziramo da bi jim ga morali državni organi odvzeti.
Glede samega izbrisa iz registra stalnih prebivalcev je Ministrstvo za notranje zadeve trdilo, da so bili v registru stalnega prebivalstva lahko vpisani samo slovenski državljani, sklicevalo pa se je na 5. člen Pravilnika o registru stalnega prebivalstva, ki se je glasila:
»1. V evidenci stalnega prebivalstva so podatki o državljanih Republike Slovenije, ki imajo prijavljeno stalno prebivališče na območju občine.
2. V evidenci stalnega prebivalstva pristojni organ označi državljane Republike Slovenije, ki ZAČASNO, za več kot tri mesece odpotujejo v tujino, in osebe, katerim je organ v skladu s četrtim odstavkom 6. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (v nadaljnjem besedilu: zakon), ODKLONIL PRIJAVO stalnega prebivališča.«
Ustavno sodišče je ugotovilo, da PRAVILNIK NE DOLOČA PRAVNE PODLAGE ZA IZBRIS OSEB iz registra stalnega prebivalstva. Zapisalo je, da so stalni prebivalci Slovenije, ki niso pridobili državljanstva, upravičeno pričakovali, da se njihov status v Sloveniji kljub osamosvojitvi ne bo spremenil.
Ključen zapis iz odločbe ustavnega sodišča se glasi (16. odstavek):
Državljani drugih republik, ki se niso odločili za slovensko državljanstvo, povsem upravičeno niso mogli pričakovati, da BODO IZENAČENI S TUJCI, ki šele prihajajo v Republiko Slovenijo, in da bodo izgubili stalno prebivališče in še to BREZ VSAKRŠNEGA OBVESTILA. Slovenija kot bodoča država se je v osamosvojitvenih aktih zavezala, da bo ZAGOTAVLJALA varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z Ustavo Republike Slovenije in veljavnim mednarodnim pravom […]. Državljani drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila prošnja zavrnjena, so glede na že navedene osamosvojitvene akte lahko povsem upravičeno pričakovali, da ta okoliščina ne bo bistveno poslabšala njihovega pravnega položaja in DA BODO LAHKO ŠE NAPREJ STALNO PREBIVALI v Republiki Sloveniji, če bodo to želeli.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je je bil z izbrisom PREKRŠENO ustavno načelo varstva zaupanja v pravo (ki je podnačelo načela pravne države, zavarovanega v 2. členu Ustave RS), ter načelo PREPOVEDI DISKRIMINACIJE iz 14. člena ustave RS. načelo enakosti pred zakonom je bilo prekršeno s tem, da so TUJCI IZ TRETJIH DRŽAV, ki so dovoljenje za prebivanje pridobili v času SFRJ, OBDRŽALI SVOJ STATUS (in jim za to NI BILO TREBA STORITI POPOLNOMA NIČ), medtem ko je bil pravni status osebam iz drugih republik nekdanje skupne države arbitrarno odvzet, s čimer so bili v primerjavi s tujci iz tretjih držav POSTAVLJENI V SLABŠI POLOŽAJ.

Kukovec Zlatko
https://old.delo.si/mnenja/komentarji/letalisce-in-izbrisani.html ………………………… Jože Pučnik je bil namreč eden glavnih ideologov etničnega očiščenja Slovenije, ki se je potem v resnici udejanjilo s črtanjem 25.671 moških, žensk in otrok iz registra stalnega prebivalstva novonastale države. Sodišče v Strasbourgu je potezo takratne Demosove oblasti razglasilo za evidentno kršitev treh členov evropske konvencije o človekovih pravicah. Za potezo, nevredno demokratične države, ki je hotela biti drugačna od tiste, iz katere je odšla.
Jože Pučnik je 16. decembra 1990 na zborovanju v Ljutomeru, bilo je tik pred plebiscitom, jasno dejal, da ne bo vsak, ki ima na dan plebiscita bivališče v Sloveniji, dobil državljanstva brez posebnih pogojev. V plebiscitu in odcepitvi je videl možnost za ustvaritev nacionalno čiste države, za »očiščenje« Slovenije prišlekov iz drugih jugoslovanskih republik: »Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. […] Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. […] Pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo. […] Osebno se bom z vsem vplivom zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. […] Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov. […] Slovenija se s temi dodatnimi problemi ne sme obremenjevati ,« je v Ljutomeru tedaj govoril Pučnik. O tem so takrat poročali mediji in o tem je pisal tudi zgodovinar Božo Repe.
Ta Pučnikova retorika ni bilo prav nič drugačna od Tuđmanove in Miloševićeve, opozarja Repe. Pripeljala je do množičnega izbrisa, ki je zdaj končno le dobil epilog. Brniško letališče zato tudi zaradi razsodbe iz Strasbourga ne bi smelo več nositi imena Jožeta Pučnika. Nenavadno in tudi nemoralno bi namreč bilo, da je na pročelju osrednje letališke zgradbe v državi še naprej pritrjeno ime moža, zaradi katerega je bila Slovenija obsojena pred vso Evropo.

Nikola Vlahović
Odličen zapis spoštovani profesor Ivanjko. 3.1.2021 je Prof.dr. Dragan Petrovec rekel Kseniji Horvat “Če bi jih razglasili za tujce, to ne bi bil problem, ker to pozna mednarodna praksa. A
oni so izvršili civilno ubistvo”. Prav tako o Aleksandru Todoroviću nisu niti besede povedali. Aleksandar Todorović je bil tisti, ki je sprožil ta val, da so potem vsi bili seznanjeni da so izbrisani. Mesec dni se ni vedelo za njega, kje je. In po enem mesecu so ga najdli v mrtvašnici (nasproti bloka kjer je živel). Takrat se je samo ena nevladna organizacija oglasila in nobeden drug niti besede ni povedal.

pravo#