9. april 2025

Ko sem starejši, mi misli vse pogosteje begajo v zgodnje otroštvo. V meni sprožajo spomine in občutja, ki jih nekoč nisem poznal — zlasti ne z vidika vrednotenja in ljubezni najbližjih, katere se šele sedaj zares zavedam.

Bil sem petleten otrok, ko sem mami v jezi rekel, da je ne maram in da tudi ona mene nima rada. Bilo je maja 1945, tik po koncu vojne. Mati je pravkar spekla hlebec kruha, ki smo ga težko čakali. A ko sta se pred hišo pojavila dva lačna vojaka na begu, jima je mama kruh podala brez pomisleka.

Mi otroci tega nismo razumeli. Jaz sem jo celo zatožil očetu. Ta pa me je tiho okaral: “Še nič ne razumeš. Ne obsojaj mame.”

Takrat smo jo obsojali. Danes jo občudujem. Mama je dala kruh, a obenem srce.

Mama, oprosti — po osemdesetih letih.

Prepozno? Morda. Ali pa tudi ne.

Koliko dejanj svojih staršev razumemo šele pozneje v življenju!

Kolikokrat ljubezen prepoznamo šele, ko nas spomini učijo gledati drugače!

Spomini imajo moč, da zdravijo, povezujejo in ohranjajo človečnost.

( Oblikovanje UI)

#spomini