Moje prvo srečanje z Mariborom  je bilo naključno. Po dveh letih služenja vojaščine (1960-1962) sem v aprilu 1962 obiskal brata Željka, ki  je delal kot lesostrugar v znanem slovenskem  podjetju Marles, lesna in pohištvena industrija Maribor. Nisem imel namena ostati v Mariboru, jeseni leta 1962 sem nameraval nadaljevati študij na Hrvaškem. Prebiral pa sem takrat edini mariborski časopis Večer, ki je objavljal različna prosta delovna mesta. Ker nisem znal slovensko, mi je tudi brat s pomočjo svojih znancev poskušal najti kakšno delo. Brat Željko je v svoji skromni delavnici v Jocovi ulici na Studencih ob popoldnevih izdeloval šahovske figure; pomagal sem mu jih barvati. Kolikor se spomnim, je bil posel zelo donosen. Željko je šahovske garniture prodajal vojakom jugoslovanske armade, zlasti v mariborski Kadetnici. 

Izdeloval je tudi takrat zelo iskane štafetne palice, ki so se uporabljale v mesecu maju, ko so po celi Jugoslaviji pozdravljali in čestitali Titu ob njegovem rojstnem dnevu, določenem na dan 25. maja. Brat se je rad pohvalil, da je ob koncu petdesetih let preteklega stoletja s štafetnimi palicami dobro zaslužil, zraven pa še užival, saj je bil navdušen izdelovalec lesenih predmetov. Željko in njegova družina ter moja mlajša sestra Marija, ki se je v Marlesu zaposlila že pri sedemnajstih letih, so mi veliko pomagali pri mojih mariborskih začetkih. S sestra sva stanovala v skupni sobici v bratovi mali hiški na Studencih.

Posebej mi je ostalo v spominu, kako sem poskušal najti najemniško sobico v Mariboru; takrat sem se  srečal s prvimi mariborskimi študenti. Prve višje šole v Mariboru so začele z vpisovanjem študentov leta 1960, ko v mestu še ni bilo študentskih stanovanjskih objektov. Študentje in študentke so iskali sobe preko oglasov v časopisu Večer in tudi sam sem jim skušal slediti. Že leta 1962 se je veliko govorilo o gradnji prvega študentskega doma, ki pa je bil dokončan šele po moji diplomi leta 1964. Pri iskanju sobice sem se pogosto predstavljal kot študent, čeprav še nisem bil vpisan na višjo pravno šolo in sem bil od aprila zaposlen na zavarovalnici Maribor kot kurir. Prepričan sem bil, da bom kot študent lažje dobil sobo kot delavec, predvsem pa kot »južni brat«. Cene so bile zelo visoke. Spomnim se, da sem imel plače 6000 dinarjev, najemnina pa je znesla  5000 ali celo več dinarjev. Za sobe s posebnim vhodom je bilo treba plačati več kot 10.000 dinarjev. Govorilo se je, da so študenti za skromno sobico plačevali pogosto ceno v višini najemnine  za celotno stanovanje.  

Časopisni oglasi so ponujali stanovanja predvsem študentom, le izjemoma delavcem. Zdelo mi se je, da je bilo takrat v Mariboru »nobl« biti študent, kljub temu pa so se mnoge gospodinje bale oddajati sobe študentom. Običajno je bilo v sobah več stanovalcev hkrati, oglasi pa so pogosto poudarjali, da bi sobe najraje oddali študentom z dežele. Najemnino se je plačevalo vsaj za eno leto vnaprej. Ponudbe so na upravi časopisa zbirali pod šifro »Drugi dom«. Spomnim se,  da sem v Svetozarevski ulici skupaj z drugimi študenti in študentkami čakal v vrsti večkrat tudi po eno uro na izid časopisa; takrat je izhajal v popoldanskem času. Čakanje je bilo zame, ki sem takrat štel dvaindvajset let, zelo zanimivo, saj sem veliko izvedel o študentskem življenju. Brž ko je bila v bralni omarici razgrnjena najnovejša številka Večera (za vse, ki nismo imeli denarja za nakup časopisa, je bila omarica običajno mesto za branje novic), so si študentje zapisali naslove in pohiteli k ponudnikom. Vedno  sem bil med zadnjimi,  ker nisem poznal mariborskih ulic. Tako sem v praksi spoznal, kaj pomenita ponudba in povpraševanje; šele pozneje sem se poglobil v teoretično razmišljanje o tem načelu. Čeprav sem bil poleti 1962 že zaposlen, torej delavec, sem se čutil bolj študenta kot delavca. Zdelo mi se, je  da smo bili takrat vsi mladi v mestu študentje, saj ni bilo razlik med rednimi in izrednimi študenti, katerih število  je prevladovalo.  

Poseben problem za študente je bila prehrana. Stanje se je izboljšalo, ko je bila leta 1962 zgrajena samopostrežna  restavracija Center. Govorilo se, da so pogosto študenti s svojo najemnino za skromno sobico plačevali v višini  najemnine  za celotno stanovanje.  V spominu mi je ostalo, da so  študentje lažje dobili skromne sobice s svojimi sotrpini kot pa študentke in da je v zvezi z gradnjo študentskih domov  bilo veliko razprav kako bodo lahko študenti študentki stanovali v isti stavbi.  Bili smo navdušeni nad napovedjo da bi naj do leta 1970 v Mariboru zagotovili postelje za okrog 1000 študentov. Ne vem, ali se je to res zgodilo. 

In še nekaj bi rad povedal. S prihodom  prvih študentov v Maribor se je življenje v mestu »prebudilo«  iz sivega, utrujenega delavskega, lahko bi rekel otožnega mesta brez posebne identitete. Nekdaj so bili študentje v mestu preprosto prepoznavno prisotni, kar pa danes pogrešam. Občutek imam, da jih sploh ni, pa tudi mesto, tako se mi zdi, do študentov ni pozorno in še manj je nanje ponosno… Kot da smo v mestu izgubili občutek, da so med nami tudi študentje in študentke. Bojim se celo, da so za mestne oblasti nekakšen nebodigatreba…  Upam, da se motim in da so se mi takšni občutki porodili, ker pogrešam že minulo mladostno študentsko živahnost in ker mi je vsiljena sedanja starostna odtujenost…

š. Ivanjko