6. januar 2023

Pravo in pravna stroka tudi v socializmu nista bila imuna za kršitve varstva potrošnikov. Kot dokaz želim danes objaviti zelo zanimivo in za takratne razmere politično sporno odločitev Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, ki je obravnavalo kršitve dobrih poslovnih običajev na trgu prodaje avtomobilov. V sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja je eno od težjih vprašanj bil nakup motornega vozila glede na to, da je bilo potrebno čakati na dobavo tudi do enega leta.
Ob koncu 70-ih let preteklega stoletja je takratni najpomembnejši slovenski proizvajalec motornih vozil Industrija motornih vozil (IMV) v Novem mestu vabil kupce avtomobilov z obljubo dobave vozila po vnaprej določeni ceni v roku 6 mesecev, če se kupnina v celoti plača vnaprej. To je bila za takratne čase nedvomno zelo vabljiva ponudba. Zaradi tržnih turbulenc se IMV ni držal omenjene obljube oziroma pogodbene zaveze. Prvič ni spoštoval rokov dobave in drugič je zahteval dodatno plačilo ob dobavi. Brez dodatnega plačila ni bilo dobave. Mnogi kupci so to plačali, čeprav se s tem sicer niso strinjali. V takratni Jugoslaviji, zlasti v Srbiji, je bilo mnogo pobud in raznih sodnih ter drugih postopkov, v katerih so se obravnavale omenjene kršitve pogodbenih obveznosti.
Eno od najpomembnejših in odzivnih obravnav je opravilo Častno sodišče pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, ki je prodajalcu izreklo najtežji ukrep – javni opomin, z objavami v vseh dnevnih časopisih takratnih republik Jugoslavije: v slovenskem časopisu »Delo«, hrvaškem »Vjesniku«, srbski »Politika«, makedonski »Nova Makedonija«, črnogorski »Pobjeda« in v BIH »Oslobođenje«.
V mojem arhivu imam kot predsednik senata o tem primeru objavo omenjene odločbe v skrajšani obliki in s slabim pravno terminološkim prevodom iz srbohrvaščine, ki je bila objavljena v »Delu« z dne 4. 1. 1982, str. 9.
Iz obrazložitve je moč ugotoviti, kako se je poskušalo z raznimi ukrepi varovati takratne potrošnike, pri čemer so odločitve častnih sodišč pri zvezni in republiških zbornicah imele pomembno vlogo, saj so redna sodišča v odškodninskih postopkih upoštevala odločbe častnih sodišč, kot dokazno sredstvo o pogodbenih kršitvah.
V tem postopku se je prvič postavilo tudi pravno politično vprašanje veljavnosti tajnih uradnih listov, ki jih v senatu nismo upoštevali, ker smo šteli, da tajni list ne more biti uporabljen kot pravni vir, saj so bili po našem mnenju v neskladju z ustavo. To mi je osebno posebej očital takratni zvezni finančni minister, ki je sicer bil iz Slovenije.
V zvezi z omenjeno odločbo sem na slovenski in hrvaški TV dajal napotke, kako je treba ravnati v situaciji, kadar prodajalec izsiljuje potrošnika z doplačilom, ki ni predvideno v pogodbi. Takratni nasveti imajo veljavo tudi danes!
Če prodajalec ali zavezanec storitve zahteva dodatno plačilo, se svetuje to plačilo opraviti, vendar je ob samem plačilu treba obvezno sporočiti prodajalcu, da se z dodatnim plačilom ne strinja, in še praviloma istega dne je treba pisno priporočeno potrditi izjavo o nestrinjanju in mu sporočiti zahtevo za povrnitev plačanega dodatnega zneska. Če tega sporočila ni, se pravno šteje, da je plačnik pristal na spremembo. Ob dokazu, da je plačnik prodajalca obvestil o nestrinjanju, bo redno sodišče zagotovo obsodilo prodajalca na vrnitev dodatnega plačila.
Dejstvo je, da smo pravniki tudi v preteklosti zasledovali pravno sodobne ideje, kadar je šlo za varstvo potrošnikov, četudi danes velja splošno mnenje, da se je vse začelo šele z letom 1991 …

pravo#