V poznejšem obdobju življenja so možnosti potovanja po svetu pogosto omejene. Pojavijo se ovire – telesne, finančne, organizacijske – in zdi se, da se obseg zunanjih poti oži. A želja po potovanju ne izgine; včasih se z leti celo okrepi.

Kam in kako potujemo, ko smo v osemdesetih?
Mnogi odgovorijo: v svojo preteklost. Vračanje v spomine lahko vpliva na sedanjost – in s tem tudi na prihodnost. Takšno usmeritev omenja tudi dr. Alex Loyd v knjigi Spominski kodeks, kjer spomine povezuje z notranjim zdravljenjem.

Potovanje v preteklost pomeni srečanje s svojim notranjim doživljanjem. Pomeni, da si dovolimo resnico, da prepoznamo, kaj nas je oblikovalo, in da se približamo tistemu, kar je v nas živo. V starosti to pogosto pomeni manj pritiska, manj starih pravil in več posluha za to, kar je res pomembno.

Na tem potovanju se učimo opustiti tisto, kar nas je dolga leta dušilo: pretirano prilagajanje, molk, vztrajanje čez mejo. Ne iščemo popolnosti, temveč več miru, nevtralnosti in – če je mogoče – tudi več notranje svetlobe.

V spominskem potovanju se vračamo predvsem k dogodkom, ki so prinašali toplino, smisel, bližino, pogum. Tudi če niso bili lahki, so nas na nek način krepili.

Takšno potovanje je lahko tudi prostor za hvaležnost: za življenje, ki je teklo naprej, za dneve in noči, ko nismo ničesar posebej opazili, pa je telo vztrajalo.

A ob hvaležnosti pride tudi iskrenost. Priznanje, da smo včasih živeli, kot da je časa neskončno: da se ni bilo treba ustaviti, poslušati sebe, postaviti meje in izreči tega, kar je čakalo na glas. Marsikaj smo prenašali predolgo in prevečkrat potisnili svoje potrebe na rob.

Danes ne iščem popolnosti. Iščem spravo. Da bi bilo manj neizrečenega in več miru – še preden pride čas slovesa.