V okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki te dni poteka v Cankarjevem domu v Ljubljani, je 29. septembra 2026 Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve organiziralo okroglo mizo na temo »Čas je za nov pogled na starost in starejše«.

Na njej so sodelovali dr. Urška Arnautovska, psihologinja in raziskovalka zdravstvenega vedenja v kontekstu duševnega zdravja z Univerze Queensland v Avstraliji, zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, upokojeni profesor gospodarskega prava, pravni svetovalec in publicist ter dosedanji vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru, Milojka Juteršek, dr. med., specialistka splošne medicine in upokojena družinska zdravnica, ter Andrej Štesl, državni sekretar na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve.

V uvodu je bilo poudarjeno, da se moramo o starosti pogovarjati drugače, kot smo bili vajeni doslej. Starejših ne bi smeli obravnavati predvsem skozi prizmo bolezni, nemoči, osamljenosti in odvisnosti od drugih. Starost je življenjsko obdobje, ki ima svoje posebnosti, vendar tudi svoje možnosti, izkušnje, znanje in pričakovanja.

Posebej zanimive so bile izkušnje iz Avstralije, kjer se veliko pozornosti namenja skupnostnemu življenju starejših ter ustvarjanju okolja, v katerem lahko tudi v visoki starosti ostanejo dejavni, povezani z drugimi in vključeni v družbo.

V razpravi sem poudaril, da starejših ne smemo presojati samo po številu let. Kronološka starost sama po sebi ne pove, kaj človek zmore, kaj ga zanima, koliko lahko še prispeva družbi in predvsem, kako sam doživlja svojo starost. Posploševanje na podlagi let hitro vodi v stereotipe, ti pa lahko prizadenejo človekovo dostojanstvo.

Pri tem sem predstavil tudi izkušnjo Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru, ki dokazuje, da upokojitev ne pomeni konca ustvarjalnega, strokovnega in družbenega delovanja. Znanje in izkušnje starejših profesorjev lahko tudi po formalnem zaključku njihove poklicne poti ostanejo dragocen del univerzitetnega in širšega družbenega prostora.

Starost zato ni samo vprašanje, koliko časa je že za nami. Pomembno je tudi, kaj še pričakujemo od časa, ki je pred nami. Človek tudi v visoki starosti potrebuje načrte, zanimanje, odnose z drugimi, občutek koristnosti in predvsem možnost, da se veseli prihodnjih dogodkov.

Morda je prav v tem eden od potrebnih novih pogledov na starost: starejši nismo samo ljudje s preteklostjo. Imamo tudi prihodnost.

Tudi starejši imamo prihodnost. Morda je pred nami manj časa kot nekoč, vendar zaradi tega prihodnost ni nič manj naša. Vsakemu novemu dnevu lahko dodamo svoja pričakovanja – in prav pričakovanje nečesa dobrega, zanimivega ali smiselnega daje dnevu vrednost.

Dokler človek nekaj pričakuje, prihodnost še vedno pripada tudi njemu.