6. julij 2023

Ko smo starejši, pravilneje rečeno zrelejši, se začenjamo zavedati kakovosti našega stanja zavesti, ki ga sodobno okolje še kako onesnažuje z vsiljevanjem osredotočanja na zunanji svet, ki ga zaznavamo s čutili vida, sluha, dotika, vonja in okusa, na kar je opozoril že Aristotel. Čeprav smo v starosti zlomljeni in zakrpani, se še vedno zavedamo, da smo celovita bitja. Vse bolj pogrešamo mentalno stanje, ki ga je mogoče doseči s svojim zavestnim osredotočanjem na sedanji trenutek, ob treznem umirjenem sprejemanju svojih telesnih občutkov in misli. Gre preprosto za čuječnost (mindfulness, recordatio), ki nas dela bolj razumevajoče in empatične do samih sebe in do drugih. Še vedno smo polni doživljajskega razkošja in ponosni na izkušnjo življenja, ki pa za družbeno okolje in tudi najbližje nima nobenega pomena in je tudi namerno spregledana. Šele v starejši dobi se soočamo s potjo v našo poglobljeno lastno prisotnost in čutimo potrebo po odpiranju za presežno, kar koli že to pomeni. Želimo se umiriti in se pogovarjati s seboj o enkratnosti sedanjega trenutka ter pobegniti vsakodnevni površnosti, v kateri smo preživeli velik del svojega življenja, ne da bi se tega sploh zavedali. Ugotavljamo, da smo živeli brez stika s samim seboj, vedno z dvomom v smisel našega življenja in obstoja. Danes odkrivamo vrednote, ki nas bolj osrečujejo kot karkoli materialnega in površnega.
Kako prav je imel Pablo Picasso, ko je dejal: “Ne staramo se, temveč zorimo,” čeprav, družbeno okolje tega ne želi priznati, nam pa je malo mar, kaj si okolje misli o nas.

Brane Terglav
Ta način življenja nam je bil vsiljen. Starejši si, bolj živiš po svojih načelih, če jih imaš.

Kukovec Zlatko
Danes pa odkrivam da sem se “prepozno rodil”, niso mi niti malo všeč sedanje “vrednote” (razen znanosti, tehnologije, zdravstva, …)! Meni pa ni “malo mar, kaj si okolje misli o meni”, seveda tisto okolje ki je po “mojih merilih”.

Boris Surina
Ljudje se medseboj razlikujemo, eni tak drugi drugac, ni vsakdo pokvarjen, ko zacuti , da je dobil oblast na katero je dalj casa cakal, mentaliteta je druga naslednja tocka, itd…spostovani G. Sime Ivanjko, ne vem, mogoce se motim,ljudje smo razlicno vzgojeni, zase vidim, da sem napacno, glede na okolje v katerem zivim….Mogoce sem prevec kriticen, ne vem, moti me pravni nesistem v samostojni Sloveniji…..

Nika Jan
Zelo lepo, gospod profesor!
Čeprav se ljudje individualno razlikujemo v vrednotnih usmeritvah, se glavne kategorije vrednot spreminjajo tudi s posameznikovim življenjskim razvojem, pravijo psihologi.
V otroštvu in mladostništvu naj bi prevladovale predvsem vrednote, ki so povezane s čutno telesnimi potrebami in uživanjem (hedonske vrednote: telesno ugodje, uživanje v čutnosti, zabava, dobro počutje, uživanje nasploh …)
Sledilo naj bi obdobje, ko pridejo v ospredje vrednote, ki so povezane z uspešnostjo in dosežki (uspešnost, veljava, ugled, slava, moč … dosežki na splošno). To naj bi veljalo najbolj za zgodnje in srednje odraslo obdobje.
V nadaljnjem razvoju postanejo vse bolj pomembne vrednote, ki so povezane z dolžnostmi in odgovornostmi (socialne in moralne vrednote: ljubezen, družinska sreča, empatija, strpnost, poštenje, pravica, enakost, red, mir, svoboda…). Te so sicer pomembne v vseh obdobjih, a ljudje v zrelih letih in v starosti jih ocenjujejo še više.
Enako velja za ti. izpolnitvene vrednote (znanje, resnica, modrost, lepota, estetske vrednote nasploh, narava, kultura, samouresničevanje, življenjski smisel, verske vrednote …). Ljudje v zrelih letih in v starosti jih ocenjujejo više, kot so jih kdaj koli prej.
Življenjske izkušnje mi potrjujejo, da se človek v poteku razvoja lastne osebnosti osredotoča najprej nase, potem na druge, na okolje in zunanji svet, v končni fazi pa spet nase, na duhovne vrednote in življenjski smisel (od sebe – k drugim – in nazaj k sebi ter k nebu in zvezdam) … 🙂

Simona Ivanjko
Tako je! 😘😘❤️

Katarina Pevec Stajnko
Čudovit zapis, hvala vam za vaše razmišljanje.

starost#