21. januar 2023

Za razumevanje in obvladovanje prava je nedvomno potreben umski potencial – intelekt, ki sicer pri vseh ni enak, vendar je ta potencial mogoče vzpodbujati in razvijati v smislu povečanja umskih sposobnosti. Razumljivo je, da mora za razvoj umskih sposobnosti obstajati nenasitna radovednost mladega človeka. Če radovednost izraža naravno lastnost mladega človeka, je to možno vzpodbujati tudi z določenimi aktivnostmi, kot npr. z lastnimi prizadevanji odgovoriti na odprta vprašanja vsakodnevnega življenja, zlasti pa radovednost povečujejo vzpodbude iz okolja. Neuspeh, ki ga študent doživi v času rednega šolanja in samega študija, ubija željo po radovednosti in je poguben za vedoželjnost. Strah pred neuspešnostjo se lahko odpravi tudi s stalnim lastnim opogumljanjem in podporo okolja, zlasti staršev, ki morajo pokazati interes in pohvaliti oz. nagraditi vsako izkazano radovednost in s tem pripomorejo k zbiranju znanja. Izhajati je potrebno iz dejstva, da človek skozi svoje otroštvo in čas šolanja v bistvu dosega ogromno, kot je obvladovanje jezika, poznavanje besed, branje in vsa znanja, ki jih je pridobil na različne načine pri šolanju. Pri mnogih študentih je že v času šolanja, še pred vstopom na univerzo, posejano seme negotovosti, zlasti če so učitelji poskušali s svojim ugotavljanjem neznanja pri učencih, v njih ustvariti občutek nesposobnosti in znižanja samospoštovanja. Študenti morajo s strani svojih učiteljev in predavateljev dobiti bistveno več pozitivnih kot negativnih sporočil. Žal v praksi, skozi celotno šolanje, dobijo bistveno več negativnih kot pozitivnih sporočil, kar zelo negativno vpliva na samospoštovanje študenta. Zlasti pa negativne povratne informacije delujejo razdiralno na študenta, ki že v osnovi nima visoke stopnje samospoštovanja. Občutek tesnobe in poraza je prisoten pri veliki skupini študentov, ki prihaja na univerzo. Strogi odnosi predavateljev, zlasti v prvem letniku študija, pri študentih povzroča občutek manjvrednosti, kar vpliva na celostno možgansko učenje in študij postaja počasi breme.
V procesu študija je študent v naših razmerah pogosto obravnavan kot številka, podobno kot se človek nasploh obravnavava v sodobni razčlovečeni družbi, zlasti pri srečanju s kakršno koli institucijo. Zdi se, da smo ustvarili klimo, kjer je tudi najmanj vredna institucija več vredna kot človek. Tudi v visokem šolstvu se srečujejo posamezniki v strukturi učnega osebja, ki se, kadar bi morali študentom pomagati, sprenevedajo in sebe prikazujejo kot žrtve, študente pa kot oviro na poti institucionalne samouresničitve.
Današnji študentje bodo dobri in uspešni bodoči voditelji naše družbe, če bomo k njim v času študija, ko se oblikuje njihova osebnost, pristopali kot k največjim in najvrednejšim zakladom naše družbe za boljšo bodočnost …

Franc Majda
Lepo napisano

Božidar Mithans
Žal mnogi učitelji pa tudi profesorji ne ravnajo tako, kot omenjate v zaključku, oz. ne vzpodbujajo vedoželjnosti, kreativnosti, samozaupanja in samospoštovanja.

Stanislav Zavec
Riba smrdi pri glavi. Mogoče pa bi bilo potrebno spremeniti stvari na izvoru?! Kje pa je izvor? Je to pedagoška akademija, je to cerkev, je to družina?

Lara Mehle
Jako mi se svidio tekst i razmisljanje o mladim ljudima i njihovoj ankcioznosti i strahovima pri dolasku na više i visoke škole.
Zbog nesigurnosti i bojazni od neuspjeha i nerazumijevanja od strane svojih učitelja i nove sredine , oni upravo i dozivljavaju neuspjeh.
Svakako bi profesori morali prepoznati ” buduće lidere” i pomoći im u ostvarenju njihovih životnjih ciljeva

študij#