19. junij 2025

V medijih sem prebral, da bo naš zakonodajalec sprejel zakon, na podlagi katerega bodo profesorji po upokojitvi zadržali svoj akademski naslov profesorja. Kaj bo to pomenilo, ne vem, in kakšen pomen bo ta zakon imel v družbeni praksi, mi ni znano. Že dejstvo, da bo na to področje posegel zakonodajalec, je vredno premisleka.

V starosti me, tako kot druge profesorje po upokojitvi, pogosto sprašujejo: »A ste še vedno profesor?« Pred leti sem na družbenem omrežju objavil razmišljanje nobelovca Iva Andrića, ki razmišlja, da bivših profesorjev ni.

Ne vem, ali sem po upokojitvi profesor ali ne. Tudi zakon ne bo glede tega vprašanja ničesar spremenil.

Kljub temu, da ne vem, ali sem po upokojitvi še profesor, pa mi naj bo dovoljeno, da o tem razmišljam in morda koga od kolegic in kolegov spodbudim, da se pridruži mojemu razmišljanju. (Kot vodja Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje bom predlagal, da bi o tem vprašanju organizirali okroglo mizo ob 50. obletnici Univerze v Mariboru.)

Po upokojitvi ohranjamo človeški obraz znanja

V zadnjih desetletjih se je akademski svet postopoma preoblikoval v sistem nenehnega merjenja, objavljanja in dokazovanja. Citati, faktor vpliva, znanstveni projekti in točke iz evalvacijskih sistemov so postali vsakdanji jezik znanosti. Vendar pa obstaja druga, tišja govorica – govorica refleksije, spomina in filozofskega eseja, ki presega metriko in ohranja človeški obraz znanja.

Profesor, ki je več kot pol stoletja deloval v akademskem svetu, vse bolj verjame, da resnično dozorelo mišljenje ne zahteva dokazovanja temveč prisluškovanje tišini, ki sledi znanju.

V mladosti mnogi verjamemo, da je cilj znanja vedeti več kot drugi. V starosti spoznavamo, da je cilj znanja postati tišji kot drugi. Biti v starosti tišji pomeni za profesorja prehod iz govora v pomen, iz razlage v razumevanje, iz potrebe po uveljavitvi v notranjo zbranost. To ni izguba glasu, temveč sprememba njegovega izvora in teže. Profesorjeva pot je dolga pot govora. Govorimo, da druge učimo. Razlagamo, da razsvetlimo. Uporabljamo besede kot orodja misli. V starosti – če ji dovolimo, da nas oblikuje – se besede umirijo. Ne zato, ker nimamo več česa povedati, ampak ker besede pridobijo novo vrednost: izbrane, počasne, premišljene.

V mladosti iščemo odgovore, da bi lahko govorili. V starosti iščemo vprašanja, da bi lahko molčali z razumevanjem.

V starosti profesor ne uči izza katedra, temveč s svojo navzočnostjo

Profesor, ki je nekoč poučeval izza katedra, lahko v starosti uči z navzočnostjo. Ni več nujno, da govori, da bi vplival – pogosto je dovolj, da posluša, opazuje, prisostvuje.

Tišina postane pedagoško dejanje: prostor, kjer se mladi sami slišijo, kjer misli dobijo odmev.

Včasih smo verjeli, da smo dobri učitelji, če so nas poslušali. Zdaj vemo, da smo res poučevali, ko so nas vpraševali v tišini.

To je tišina, ki ne pomeni umika ampak prisotnost brez potrebe po pozornosti.

Tišina kot poslednje predavanje

V zadnjih letih življenja profesorjev so tišine pogosto globlje kot besede: v njih je vse, kar je bilo povedano, vse, česar nismo uspeli razložiti, in vse, kar je ostalo kot vprašanje za prihodnje generacije.

Morda zadnje, kar profesor zapusti svetu, ni nova knjiga, temveč pogled, v katerem je tišina postala spoštovanje življenja. Biti tišji v starosti ne pomeni, da si manj. Pomeni, da besede prihajajo globlje, govorijo počasneje, a pomenijo več.

Za profesorja je to morda največji prehod: od učitelja znanja k pričevalcu modrosti.

#profesor, #upokojitev