V času predvolilnih napetosti se vedno jasneje kaže, da demokracija ne more obstajati brez tolerance. Ta ni le moralna vrednota, temveč eden izmed ključnih metapravnih temeljev pravne države, človekovih pravic in civiliziranega javnega dialoga.

Pravo ima v sodobni družbi vse pomembnejšo vlogo. Če naj pravo zares zaživi v okviru vladavine prava in pravne države, je treba preprečevati dogmatsko netoleranco ter utrjevati temelje univerzalnega povezovanja ljudi na razumskih, etičnih in civilizacijskih izhodiščih. Ob tem je treba nenehno varovati temeljne pravice: pravico do življenja, pravico do svobode, pravico do premoženja, pravico do intelektualnega ustvarjanja, pravico do pravičnega sodnega varstva in pravico do pravne varnosti.

Uresničevanje teh pravic ni mogoče brez sprejetja tolerance kot enega izmed bistvenih pogojev za spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Toleranca zato ni zgolj osebna vrlina, temveč tudi pomemben metapravni pogoj kakovostnega pravnega reda. Povezana je s kulturnim standardom družbe, z demokratično politično kulturo, moralno zrelostjo skupnosti, ekonomsko organiziranostjo, stopnjo politične odgovornosti ter z razvitostjo in neodvisnostjo sodstva. Prav ti dejavniki odločilno vplivajo na kakovost pravnega sistema.

Toleranca pomeni sposobnost, da drugega človeka spoštujemo, ga poslušamo in priznavamo kot enakopravnega, ne glede na njegovo pripadnost, prepričanje, socialni položaj ali življenjski nazor. Je znamenje notranje zrelosti posameznika in družbe. Zato ni mogoče prezreti, da je notranja toleranca pogoj za zunanjo toleranco: kdor v sebi ne razvije občutka za mero, samokritičnost in spoštovanje drugega, bo tudi v javnem prostoru težko ravnal strpno in odgovorno.

Prav zato je za razvoj tolerance nujna vzgoja človeka. Človek se ne rodi toleranten, temveč kot bitje z močnim nagonom po samoohranitvi in z osnovno potrebo po eksistencialni varnosti. Toleranca je zato rezultat dolgotrajnega kulturnega, moralnega in pravnega oblikovanja. Ne nastane sama od sebe, temveč jo je treba razvijati z vzgojo, izobraževanjem in vsakodnevno prakso demokratičnega sobivanja.

Toleranca se ne ustvarja s prisilo. Ne more biti posledica ukaza, temveč se lahko razvije le v družbi, ki dosega višjo raven družbenosti, medsebojne povezanosti in razumske zrelosti. V svojem bistvu pomeni harmonijo v različnosti — sposobnost, da razlike med ljudmi ne postanejo razlog za sovraštvo, temveč priložnost za bogatejše in odgovornejše skupno življenje.

To spoznanje je še posebej pomembno v današnjem predvolilnem času, ko tudi v našem okolju vse močneje občutimo porast nestrpnosti, zaostrene retorike in medsebojnega izključevanja. Javni prostor se prepogosto spreminja v prostor etiketiranja, poenostavljenih sodb in politične netolerance. Namesto argumenta prevlada diskvalifikacija, namesto dialoga obračunavanje. Prav v takšnih razmerah postane jasno, da toleranca ni izraz šibkosti, temveč pogoj demokratične in pravne zrelosti.

Demokracija namreč ne temelji na enotnosti mnenj, ampak na sposobnosti, da različna mnenja sobivajo v okviru skupnih pravil, medsebojnega spoštovanja in pravne odgovornosti. Kjer ni tolerance, pravo izgublja svojo humanistično vsebino in se lahko spremeni v prazno formo brez pravičnosti. Kjer pa toleranca obstaja, pravo postane resničen prostor varovanja človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in pravne varnosti.

Zato toleranca ni le etična kategorija, temveč eden izmed temeljnih civilizacijskih pogojev pravne države. V času političnih napetosti je prav toleranca tista vrednota, ki odloča, ali bo družba zdrsnila v razdor ali pa bo zmogla ohraniti demokratično kulturo, pravni red in spoštovanje človeka.