17. februar 2024

V 90-ih letih preteklega stoletja so me imeli mediji, zlasti lokalni, »zelo radi«. Takrat sem vodil okoli 15 sporov pred rednimi sodišči zaradi neresničnih objav, pred Novinarskim častnim razsodiščem zaradi kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije, in pred Častnim sodiščem pri Gospodarski zbornici Slovenije zaradi kršitve dobrih poslovnih običajev. Pravniško gledano sem bil v 90 % primerov uspešen. Posebej pa v dveh primerih: objavi montiranih in izmišljenih konstruktih tajnih služb (SOVA) in objavi davčnih podatkov 10 članov Društva visokošolskih profesorjev Univerze v Mariboru. V prvem primeru se mi je Republika Slovenija javno opravičila v časopisih Delo, Večer, Mag in v drugem Dnevniku TVS. (To je bil prvi primer takšnega javnega opravičila Republike Slovenije posamezniku.) V drugem primeru objave v erotični reviji Kaj smo prizadeti dobili odškodnino v višini dveh povprečnih letnih profesorskih plač, ki smo jo v celoti podarili 50 % bolnišnici v Mariboru in 50 % Mariborski škofiji za postavitev spomenika blaženemu Slomšku.

O škodljivih posledicah za mene osebno ne bom govoril, ker to vedo samo tisti, ki so jih ali jih še vedno imajo mediji »radi«. Res pa je, da mi je bilo najteže, po prijateljskem nasvetu univerzitetnih organov, da zaradi ogrožanja Univerze, zapustim in prekinem za nekaj let status redno zaposlenega na Univerzi in predavam kot prvo registrirani zasebni visokošolski učitelj v ustreznem registru visokošolskih učiteljev v Sloveniji.

Neprijetno in težko je živeti v družbenem okolju, kjer se mora posameznik – strokovnjak boriti pred obtožbami in pranjem perila v medijih. Kot pravnik vem, kako se braniti pred obtožbami na sodišču, žal pa ne vem, kako se ubraniti pred insinuacijami in obsodbami medijev, ki so pogosto težje od tistih na sodišču…

Pred dnevi sem brskal po takratni dokumentaciji v zvezi z omenjenimi spori in našel zapis, za katerega ne vem, zakaj, od koga in kako se je znašel med mojimi porumenelimi zapisi. Po vsebini pa so zanimivi in tudi še danes aktualni in jih zato objavljam. Opravičujem se, če sem jih prevzel od nekoga, pa ne vem, kdo je avtor.

Zapis se glasi: “Novinarji in politiki uporabljajo znano metodo uveljavljanja sebe skozi poudarjanje negativnosti drugih, pri čemer uspešno ustvarjajo posameznika, ki ga izberejo na podlagi znanih negativnih stereotipov v naši družbi za simbolno tarčo, kateri je mogoče pripisati vse negativnosti.

Novinarji sovražijo uspešne in neuspešne podjetnike, politike in strokovnjake in so nejevoljni na vsako drugo poročanje v drugih medijih. Prepričani so, ne samo, kako so nezmotljivi pri svojem poročanju, temveč, kako so inovativni, kreativni, sodelovalni in nujni v življenju ljudi, čeprav jih nikoli ne vprašajo, kaj sploh oni od novinarjev pričakujejo. Posebno pa preseneča, da so prepričani, kako so nepogrešljivi sodelavci organov pregona in preiskav ter tajnih služb”.

Nika Jan

Nekje sem prebrala lepo misel, ki se me je dotaknila: Človek ne sme dopustiti, da bi zloba drugih uničila njegovo dobroto …

#mediji, #etika