26. februar 2023

Če bi danes mladega človeka vprašali, v katerem obdobju svojega življenja bo najsrečnejši oziroma najbolj nesrečen, bi po vsej verjetnosti večina odgovorila, da bodo najsrečnejši, ko bodo imeli sanjsko službo oziroma družbeno ugledno in dobro plačano delovno mesto, imeli lastno hišo na obrobju mesta in svojo družino. Kot najbolj nesrečno obdobje življenja pa bi bilo pričakovano v starosti, ko bodo bolni, slabotni, sami in osamljeni. Tako zamišljeno »idealno življenje« pa ne odgovarja povsem realnosti.
Raziskave, ki jih je opravil znani strokovnjak David Blanchflower v 132-ih državah, kažejo, da se ljudje počutijo najbolj srečne v mladostnem obdobju do polnoletnosti, potem pa se občutek sreče zmanjšuje in doseže svoje dno pri sedeminštiridesetih letih, ko se začenja ti. kriza srednjih let. Nato se krivulja spet dvigne, tako da so starejši srečnejši od tistih v srednjih štiridesetih. Ta ugotovitev temelji na dejstvu, da se starejši počutijo osvobojene številnih zunanjih omejitev in živijo v relativno konstantnem partnerstvu. V starejšem obdobju se partnerja oziroma zakonca prilagodita drug drugemu in sta se, kot ugotavljajo sociologi, sprejela. V tem obdobju se ljudem praviloma ni treba več dokazovati, saj obvladajo svoje poklicno delo in jih okolje ceni zaradi njihovih izkušenj. Če nimajo določenih težjih težav, kot so bolezen, smrt v družini, ločitev, spori z družbenim okoljem, so praviloma v kasnejšem obdobju svojega življenja bolj sproščeni in srečnejši glede na to, da se tudi testosteron s starostjo zmanjšuje. Manj živijo pod stresom in ne čutijo potrebe po agresivnem obnašanju.
V razmerju do srednjega življenjskega obdobja postajamo starejši bolj sproščeni pri soočenju s samim seboj in se pomirimo z dejstvom, da nismo dosegli vsega tistega, kar smo v mladosti pričakovali. Ne grajamo se več za storjene napake, preživimo več časa sami s seboj, se bolj sprejemamo in smo v naših odnosih z drugimi bolj prilagodljivi. Selekcioniramo medsebojne konflikte, katere bomo reševali in katere ne. Razmišljamo o naši končnosti, ki je prisotna v naši podzavesti, čeprav vanjo težko verjamemo. Počutimo se zrelejše, manj nas prizadenejo zunanji pritiski in smo bolj pozorni na blagodat notranje vedrine.
Podobno ugotavljajo tudi raziskave v Sloveniji, saj se zelo nesrečne čuti le dober odstotek anketiranih in precej nesrečnih slabe tri odstotke, kot v raziskavi ugotavlja dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. Pri tem so za srečo v starosti pomembni stiki z različnimi generacijami, dobri odnosi v družini z otroki in vnuki ter razumevanje s prijatelji. Z občutkom zadovoljstva doživljajo, da veliko ali vsaj nekaj svojih življenjskih izkušenj prenašajo na druge, zlasti na mlajše. Imajo stike z vsemi tremi generacijami. Zlasti pa doživljajo, da ima njihovo življenje smisel. Daleč najbolj jih osrečuje družina, še posebej otroci, vnuki, pa tudi razumevanje in prijatelji. Tudi zdravje in delo navajajo zelo pogosto, kot okoliščine sreče.
Z drugimi besedami: za srečo v starosti moramo poskrbeti sami s svojo zrelostjo in zavedanjem, da tudi v starosti živimo sorazmerno srečno tukaj in zdaj, polno življenje v vsej njegovi razkošni razsežnosti ne da bi čakali na “idealizirano srečo”.

Nika Jan
Nekega stoletnika so vprašali, kako mu je uspelo dočakati tako visoko starost. Odgovoril je:
»Vsak dan sem izbiral, ali bom srečen ali nesrečen. Vedno sem izbral srečo.«

Tone Vrhovnik Straka
Odličen zapis, gospod Ivanjko, prav z veseljem se približujem tem časom. Kar me skrbi (ampak jaz sem, opozarjam, marksist), je, da nova kapitalistična stvarnost v človekovih izkušnjah ne vidi vrednote, nič ne pomeni, da je ljudem lažje, ker, kot pravite, ‘jih okolje ceni zaradi njihovih izkušenj’. Po najnovejši ‘Prava ideja!’ modi človek vse življenje začenja povsem iz začetka, kot spodnjice menja zaposlitve in kariere in ter se ne ustavi niti pod cipreso – in to prodajajo kot pozitivno vrednoto! Vidite, to naj nas vse skupaj skrbi, ta brezzgodovinskost. Hvala še enkrat za odličen zapis!

Veronika Lemut Mihelčič
Drži, vendar se tudi tekom mladosti razmišljanja in prioritete spreminjajo…. Ko sem bila zelo mlada, takoj po končani fakulteti je bila najbolj pomembna služba in kariera, kasneje sem spoznala moža, selitev, nova sluzba, otroci in lestvica vrednot se je krepko spremenila – tako potem tekom “mladosti” (trenutno sem “pripravnica” za abrahama) empirično ugotoviš, da za lepo in kvalitetno življenje ne potrebuješ toliko denarja kot si nekoč mislil, da ga. Prijazen pozdrav iz Vipavske doline, cenjeni in spoštovani prof.dr. Šime Ivanjko.

starost#