26. marec 2023

Na letošnjem 32. letnem mednarodnem srečanju pravnikov in zdravnikov v okviru posvetovanja Medicina in pravo dne 23. in 24. marca 2023 v Mariboru sem na povabilo organizatorja predaval o bodočnosti prava in pravniškega poklica pri srečanju z umetno inteligenco.
Pri tem sem govoril o vprašanjih, kako hitre in globalne družbene spremembe vplivajo na pravo in delo pravnikov ter o odprtih vprašanjih na področju prava, kakor tudi o vlogi ter pomenu pravnega poklica danes in jutri. Posebej pa sem slušateljem posredoval moja razmišljanja o srečanju prava in pravnikov z umetno inteligenco, kar je izzvalo precej odziva, glede na to, da sem poskušal pojasniti, kako bo umetna inteligenca po vsej verjetnosti vstopila na mesto, ki so ga v zgodovini imele religije oziroma nadnaravni pojavi na področju prava.
Glede položaja in vloge prava v sedanji družbi je nesporno, da pravo, ki se je izoblikovalo v zadnjih 2000 letih, ni dizajnirano za sedanje stanje, saj se je število ljudi in njihovih medsebojnih razmerij bistveno povečalo. Pravo ni sposobno hitre prilagoditve, zlasti ni sposobno spremljati gospodarskih odnosov in razmerij med ljudmi, za katere je bistvena prisotnost človečnosti. Najbolj izrazita institucija prava oziroma pojavna oblika prava v družbi je pravosodje, ki pa postaja neučinkovito in je odtujeno od potreb ljudi. Iz postopkov reševanja sporov smo izključili človeka in njegovo potrebo, da se na sodišču izpove. Strankam v sporu nudimo le naše naučene pravne rešitve, namesto da bi mu pomagali razrešiti sporno razmerje. Pogosto smo tudi del spora. Prepričani smo, da z nudenjem pravne pravičnosti, ki jo je določil zakonodajalec, nudimo pravo pravičnost, čeprav je pravna pravičnost in pravičnost kot taka »per se« lahko samo slučajna.
Pravniški poklic opravljamo rutinsko, sledeč zakonodajalcu, ne da bi se poglobili v človeške probleme, ki so vedno zelo zapleteni.
Pri srečanju prava z umetno inteligenco obstaja upravičeno pričakovanje, da bo umetna inteligenca prevzela vlogo, ki so jo imele zlasti velike religije v razmerju do prava kot skupka načel in pravil urejanja medsebojnih odnosov med ljudmi v družbi. Nesporno je dejstvo, da je pravo v svoji zgodovini vedno povzemalo religijske vrednote in jih varovalo. Za zahodni krščanski svet je znano, da pravo varuje odnose v družbi med ljudmi (ne pa tudi odnosov med človekom in Bogom), ki jih vsebuje biblijski dekalog (deset zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu na Sinajski gori, in Jezusov govor na gori).
V odnosu prava do verskih naukov poznamo iz zgodovine ti. božje pravo (ius divinum), oziroma pravo razuma, oziroma naravno pravo (ius naturale), pravo države, «volje vladajoče strukture“ (ius pozitivum), ki je v zatonu, in nihče ni z njim zadovoljen, ker ni in po naravi stvari ne more biti konsistentno in predvidljivo.
Človeštvo je vedno težilo k spoznanju, kaj je dobro in kaj je zlo in se zavedalo, da odgovora na to vprašanje ne more dati pravo temveč nekdo, ki je nad človekom in pravom. Enako velja tudi za pravičnost. To, kar zmore pravo na področju ločevanja dobrega od zla in pravičnosti, je minimum in še ta minimum je vedno povezan z določenimi interesi človeka. Preprosto je nemogoče, da bi človek ravnal vedno absolutno pravično, še manj pa da bi spoznal dobro in zlo. To še zlasti velja, če se pri iskanju pravičnosti izključi občutenje za pravičnost. Že v prvih besedilih biblijske geneze je govora o tem, da sta se Adam in Eva pregrešila, ker sta želela biti enaka Bogu, ki edini pozna dobro in zlo.
Večno vprašanje, kaj je dobro ali zlo, ostaja in bo ostalo tudi v bodoče in ob slabljenju prisotnosti verskih naukov v družbi bo v odnosu do prava poskušala na to vprašanje odgovoriti umetna inteligenca, ki pa žal na to vprašanje ne pozna odgovora, ker ne pozna etike in morale in nima vesti. Umestila se bo s svojo univerzalnostjo kot zasnova prava na podoben način kot verstva.
Pravniki se bojimo, da umetna inteligenca ne bo zmogla odgovoriti na ta temeljna vprašanja, ker jo bo ustvaril človek »po svoji podobi« in ker sam ne zna odgovoriti, kaj je »per se« pravično in kaj je dobro oziroma zlo.
Ob nastopu umetne inteligence bo definicija prava rimskega pravnika Celzija: »Ius est ars equi et boni« (pravo je umetnost pravičnega in dobrega), na katero smo pravniki tako ponosni, izgubila svoj pomen in smisel…

Igor Jurisic
Vrhunski zapis.

Dušan Vreček
In zato se je verjetno ameriški model sodstva oprl na ustaljeno prakso in dosoja za enake primere enake kazni. Kar pomeni, da izkušnje dobivajo na teži in pomembnosti. Odsotnost stoodstotne pravičnosti v sodnih postopkih je seveda ob prisotnosti človeškega faktorja, z vsemi njegovimi vplivi, notranjiimi in zunanjimi, zagotovljen tudi v bodoče. Zato se beži v iskanje nečesa, kar bi ta del čoveške odgovornosti, za opravljeno delo prenesli na nek višji nivo, skrit v umetni intelegenci. To je bežanje od odgovornosti. Ampak to je modus operandi tudi v demokratični ureditvi družbe. Če oblasti nekaj ni prav, si do tega pomaga s pomočjo “civilne družbe”, ki jo odreši muk, in stvari zapeljejo v pravo smer. Ko javni sektor enkrat stane preko 5 MRD letno, je težko pričakovat, da bi pravo, to uredilo na pravičen, demokratičen in javnofinančno vzdržen način. razen če gremo nazaj na konjsko vprego, ko je slikovito povedala predsednica DZ.

Dragica Korenjak
Čista 10, bravo 👌👍

Ignac Pečoler
G. Profesor, zadeli ste tja, kar opisujemo kot center! V sodobni družbi človek “neprijetna” dejstva odrinja in prepušča v reševanje drugim. Odrinili smo skrb za tiste, ki umirajo, ker to ni “prijetno” gledati, stare dajemo v domove, trajno bolane v ustanove, mrliča hitro odpeljejo in upepeljijo, da ga ne gledamo, Bog obvarji, da bi se ga dotaknili. Hrano živalskega izvora dobimo “že obdelano” na mizo,… Stika z naravnim, s smrtjo in umiranjem se izogibamo in ga odrivamo, kot da ga ni. Spravo med sprtima vse bolj smatramo za stvar drugih in ne nas samih (za naš spor rečemo, da ga bo rešilo sodišče). Nezmožnost sprejemanja življenja z vsemi komponentami vodi v razčlovečenje.

Jasenka Benkovic
Nisam pravnica ali ovo ja sve jasno i razumljivo svakom. Bravo.

Alojzij Kolenc
Meni je iz vidika medicinca zanimalo predavanje prof. Kresimirja Pavelić
Na koncu izrednega predavanja je napisal misel Roberta Penna Warrena
Konec človekovega znanja.
Konec človeka je znanje, vendar obstaja ena stvar, ki je ne more vedeti.
Ne more vedeti, ali ga bo znanje rešilo ali ubilo. Ubit bo, prav, ampak ne more vedeti, ali je ubit zaradi znanja, ki ga ima, ali zaradi znanja, ki ga nima in bi ga rešilo, če bi ga imel.
R P W, ameriški pesnik, mislec…in..
(1905 – 1989)

Stanislav Zavec
Mi je kar dalo razmišljati. Iz lastnih izkušenj in z vašo pomočjo sem prišel do spoznanja, da se na sodiščih v glavnem že sedaj srečujeta dve “umetni inteligenci”: odvetniki in sodniki, saj je bistveno kdo ima v “posesti” več podatkov. Na srečo se na določenih (višjih)stopnjah najdejo tudi LJUDJE, ki poznajo moralo in etiko (pa najbrž ne zmeraj). Za deležnike v sporu pa je to povezano z velikimi stroški, psihičnim pritiskom…”Umetni inteligenci” pa ne nosita ob svojih (napačnih)odločitvah nobene moralne, etične in v končni fazi materialne odgovornosti.

Danica Mally
ODLIČEN zapis, seveda pa ga vsak razume po svoje…

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko odlično zapisano.

Zlatko Marinovic
Kako naj še dodatno določen posameznik doda ali s svojim komentarjem obogati pravno gledano tak pogled,ki je več kot globoko prikazan skozi zgodovino odnosa– kak je in kako naj bi bilo kot na koncu pritrditi da bi se morali naši pravniki pri končnih odločitvah resnično poglobiti kaj rešitev Spora-ov dejansko pomeni in prinese za sabo pri pravni rešitvi, utemeljitvi le tega na koncu vseh koncev!!
Ker v Sporu so udeleženci takorečeno Živi ljudje oz. posamezniki in zato je Pravo kot tako Živa Veja!
Tu po moje gledano Umetna Intiligenca absolutno nima niti ne bi smela imeti svojega mesta!.

pravo#