10. junij 2021

Študente sem vedno poskušal preseneti z vprašanjem o pomenu posameznih pravnih izrazov, besed, pojmov, ki se pogosto uporabljajo in so na prvi pogled razumljivi in se »lepo slišijo«. Tako sem jim predstavil vrsto pravnih aktov, zlasti sodnih odločb, v katerih najdemo znano besedno povezavo: »umno in razumno«. Najprej se je vsem zdelo, da je vsebina teh dveh besed jasna, vendar ko so študentje poskušali pojasniti, ali sta to le sinonima ali pa je med njima vsebinska razlika, so imeli težave. Zlasti »umno« jim je predstavljalo nekaj neznanega, čeprav so domnevali, da je »umno« nekaj kvalitetnejšega oziroma višjega kot razumno. Eden od študentov, ki so ga nazivali »filozof«, ker se je zanimal za »neko staro filozofijo«, je poskušal pojasniti vsebino pojma umno i razumno in njuno medsebojno povezanost. Takoj je zatrdil, da to nista sinonima in da se oba pojma nanašata na dve obliki višje stopnje spoznanja pojmov, dejstev, razmerja ipd.

Po njegovi razlagi človek uporablja tri vrste spoznanja: čutno, razumno in umno [sensibilis, intellectualis et intelligentialis].

Čutno spoznanje je tisto, ki nam ga v zavest posredujejo naša čutila in je negotovo, subjektivno in praviloma daleč od resnice. Je najslabša stopnja spoznanja.

Razumno spoznanje temelji na premišljanju raznih, praviloma zoperstavljenih argumentov. Je višja in kvalitetnejša ter objektivnejša vrsta spoznanja od čutnega.

Umno spoznanje pa je nadgradnja razumskemu spoznanju in je najvišja kvaliteta spoznanja, ob upoštevanju tudi moralno etičnih vrednostnih ocen.

Na moje vprašanje katere vrste spoznanja naj bi uporabljal sodnik pri izrekanju sodbe, se je razvila diskusija, ki je bila enotna, da bi sodnik moral popolnoma opustiti čutno metodo pri približevanju resnici. Kritično so opozarjali na nevarnost prisotnosti te metode ob medijski razvpitosti sodnega primera. Le pokončni sodniki se lahko uprejo prisotnosti čutne metode v sodnem postopku. To metodo v pravnih postopkih uporabljajo zlasti stranke oziroma udeleženci in njihovi pooblaščenci oziroma zagovorniki. Čutna spoznanja pa so primarna oblika medijskega poročanja javnosti.

Razumsko spoznanje je zlasti uporabno za dokazovanje pravilnosti ali resnice v postopku argumentacije strank oziroma njihovih pooblaščencev. Razumsko postopanje je odsev kakovosti osebnosti oziroma sposobnosti biti zelo temeljit, upravičen in razumen v argumentih, pripombah, vprašanjih, sklepanju, izražanju misli idr. Za to vrsto spoznanja so bistvena dejstva. Na sodišču se pozitivno ocenjuje oseba, ki govori s t.i. »razumno resonanco«, postavlja vprašanja, daje argumente, ki so vedno upravičeni, temeljiti in razumni. Razumno ni vedno pravno pravilno in smiselno.

Umno spoznanje naj bi bila temeljna oblika spoznanja v sodnem postopku, zlasti za sodnika. Samo preko umnega spoznanja je mogoče odkriti pravo vsebino ideje ali razmerja. Razumno spoznanje se ukvarja s konceptualnim spoznanjem, vendar še vedno v povezavi s »stvarmi«, medtem ko čutno spoznanje ne doseže nobenega objektivno vrednega spoznanja, ker ostaja na področju subjektivnega mnenja. Za umno spoznanje, kot višjo stopnjo in nadgradnjo razumnega spoznanja, pa so bistvenega pomena prispodobe, iz katerih je mogoče brez velikega razmišljanja prepoznati pouk. Temeljna razlika med umnim in razumnim je v dejstvu, da nam razumno postopanje omogoča prilagajanje realnosti, umno postopanje pa se ne zadovolji le z realnim temveč teži in išče idealnost, katere ni v realnem svetu. Umnost vleče in spodbuja človeka, da išče višje duhovne vrednote v življenju, ki so v podzavesti človeka, vendar se tega ne zaveda, ker je zasvojen z materialnim svetom. To bi lahko primerjali z razliko med pravom (minimum moralnih vrednot), moralo (minimum višjih vrednot ethosa) in ethosom (etičnostjo – najvišja stopnja dobrote, ki jo lahko človek doseže s svojim načinom življenja /summum bonum/).

Teologija jasno pove, da je področje umnosti srečanje med človekom in Bogom, oziroma srečanje človeka samim seboj, razumno pa je srečanje človeka s človekom.

#študenti, #morala, #etika, #umno, #razumno