6. april 2025

V mladosti sem živel za cilje. Vedno je bilo treba nekaj doseči, dokazati, premakniti, boriti se, da ne bi česa pozabil, zgrešil oziroma prepustil, da gre mimo.

Zdi se mi, da bi bilo življenje lažje, če bi mu to dovolili. Življenje bi bilo preprostejše, če ne bi vseskozi načrtoval, popravljal, hrepenel. Včasih je dovolj, da samo sediš v tišini in poslušaš, kako življenje diha brez tebe. Ni se nam treba prekomerno naprezati in boriti, da bi okrepili občutek lastne vrednosti.

To ne pomeni, da se človek opusti. Ne pomeni pasivnosti. Pomeni le, da se naučiš živeti z notranjim tokom, ne z zunanjo prisilo. Ne zato, ker drugi pričakujejo, ampak ker sam začutiš: »zdaj je čas, da sem to, kar sem.«

Ko si star, ni več nujno imeti ciljev. Dovolj je, da si. Da pogledaš dan, ki se končuje, in rečeš: »Hvala, bil si z menoj.«

“To ne pomeni, da se prenehamo učiti, rasti, napredovati ali ciljati na nove uspehe. V osnovi pomeni, da nas cilji več ne opredeljujejo. Nagradimo se samo zato, ker smo, kar smo; še vedno smo lahko ambiciozni, uspešni, oblikujemo namere in se trudimo za njihovo uresničitev. Pri tem pa izhajamo iz občutka lastne vrednosti, moči, intuicije, ne pa prisile in naprezanja«. (Cassie Mendoza Jones, Biti jaz, Založba BP 2017, str.102)

Zvečer ni več treba zmagovati. Zvečer lahko le še mirno gledaš, kako dan odhaja, in rečeš:

»Tudi to je življenje.«

#starost, #življenje